"Spoštovani porotniki. Že nekaj tednov skrbim za taščo, s katero se nikoli nisva prav dobro razumeli, jaz sicer nisem imela nič proti njej, je pa imela ona proti meni, kar odkrito je to povedala. Prepričana je bila, da sem njenega sina prinesla okoli, ko sem zanosila, da se sicer ne bi nikoli poročil z mano. Na srečo sva šla takoj na svoje. Moj mož ji ni nikoli oporekal, nikoli me pa tudi ni branil pred njo, vedno je bil tiho, na samem mi je pa rekel: »Pusti jo pri miru in ne travmatiziraj zaradi nje.« Zdaj pa sem z njo dan in noč pod isto streho. Namreč padla je, si poškodovala koleno in zdaj ne more več živeti sama. Ker v domu za starostnike ni mogoče takoj dobiti postelje, za v negovalno bolnišnico pa ni bila, smo jo vzeli k sebi. Telesno je morda res slabotna, jezik pa še vedno strupeno strelja. Se mi zdi, da še bolj kot včasih. Tudi zmerja me. Zdaj ne morem več mimo tega, prizadeta sem. Moža pa nočem s tem obremenjevati, ker smo pred leti tako vzeli k sebi tudi mojo mamo, ki je prav tako padla in ji je to pustilo trajne posledice. Mož ni nikoli nič rekel, še pomagal mi jo je negovati. Tako mi zdaj srce res ne da, da bi se mu pritoževala čez njegovo mamo. V domu so nam rekli, da vsaj nekaj mesecev ne moremo računati na sprejem, in zdaj vas sprašujem, kako naj prebrodim ta čas. Prav dolgo tudi ne bom mogla biti več tiho, ali bom njej kaj zabrusila in me bo potem osirala pred možem ali pa bom možu zatežila in ga morda prizadela, češ, jaz sem skrbel za tvojo mater, ti za mojo pa nočeš. Kako naj speljem, da bo dobro za vse?"
Iva
Postavi meje
Ni druge, se bojim, moža boš morala vključiti. Prej ali slej. Ampak bolje prej. Če ti že po nekaj tednih po malem odnaša pokrov, brez veličastnega izbruha ne boš dočakala odrešitve v obliki proste postelje, zato se je problema, torej taščinega neprimernega odnosa, najbolje lotiti takoj. Tudi če je mož lepo skrbel za tvojo mamo, to nikakor ne pomeni, da si dolžna čisto vse požreti od njegove. Najprej se sama pogovori z njo, bi rekla, karseda mirno ji razloži, da čisto vsega od nje ne boš požrla. Postavi ji meje. In če ne bo zaleglo, se vsekakor pogovori še z možem. Prav je, da pomagaš, požirati zmerljivke pa ni tvoja dolžnost. To bodo zoprni pogovori, vem – ampak še veliko bolj zoprno bo reševati situacijo po hudem prepiru, ko bo eni od vaju zmanjkalo potrpljenja.
- Maja, 54 let
Privošči si
Kako prebroditi teh nekaj mesecev? Z eno veliko karjolo potrpežljivosti. Glede na to, da se dolžina časa, ki ga moraš preživeti s taščo, ne meri v letih, ampak mesecih, bo najbrž nekako šlo. Najprej se na kratko pogovori z možem. Naravnost mu povej, da te tašča zmerja in da sicer z veseljem pomagaš skrbeti zanjo, ne moreš mu pa zagotoviti, da je kdaj pa kdaj ne boš prav sočno poslala v tri … krasne, se razume. Potem se pogovori z njo in ji povej podobno, predvsem pa vsakič, ko bo kaj brundala, glasno brundaj nazaj in vsakič, ko te bo zmerjala, temeljito ozmerjaj nazaj, če se da, z nasmehom. Prepričan sem, da bo dobro delo!
- David, 46 let
Porotnikom pišite na: Revija Jana, Vevška cesta 52, 1260 Ljubljana Polje ali na e-naslov: jana@media24.si, s pripisom Prostovoljno pred poroto
Več odgovorov porotnikov si lahko preberete v reviji Jana, št. 6, 07. 02. 2023.
