Takšna sporočila me a priori spravljajo v slabo voljo, včasih tudi v bes. Opredeliš ga lahko zelo na kratko: S kakšno pravico? S kakšno pravico smo naravo proglasili za svojo last, sebe za gospodarje in delamo z njo kot svinja z mehom? Eksperimenti na živalih se mi zdijo od nekdaj izprijeni. Pri tem sploh nisem sama. Že pred mnogo leti so se mnogi farmacevtski velikani počutili nekako krive, ožigosane, ko so se začeli množiti medijski zapisi o dostikrat izjemnih krutostih, na primer, pri tedaj izredno popularnih eksperimentih na miših, pa tudi na čedalje številnejših drugih živalih. Pred davnimi časi so me tako povabili vodilni iz velikanskega Bayerna v nemškem Leverkusnu, naj pridem za teden dni na plačan obisk tovarne, »kar tako«, iz prijaznosti do njihovih kupcev iz Slovenije. Da gre za to, da me bodo v resnici poskušali prepričati in mi pokazati v živo, da je z njihovimi že tedaj znamenitimi poskusi na živalih vse v najlepšem redu, in tako vsaj zredčiti negativno čtivo o njih in seveda tudi o številnih drugih farmacevtskih eksperimentatorjih po svetu.
Ugriznimo znanost. Šla sem torej na obisk, bilo je zanimivo, seveda rutinirano, a niti malo se ni končalo po načrtih Bayerna. Prej narobe. A o tem je dolgočasno pisati, zato samo bežno omenjam. Seveda je bilo treba stvar vzeti resno, kajti za obisk te vrste se je bilo treba poprej temeljito pripraviti. In sem tudi se.
Čeprav so se zelo potrudili, da bi mi vsebino obiska čim bolj ocvetličili, je bil tisti obisk v bistvu muka, nočna mora, ki je po meni rila potem še dolgo. In sem morda tudi na rovaš tistega znamenitega obiska za ta vprašanja in probleme še dandanes malček občutljivejša kot večina drugih ljudi. Pa tudi živali nasploh imam rada.
O takšnih in podobnih temah seveda izveš pri nas najbolj zresnjeno pa obenem poljudno v imenitni, a po krivici preveč prezrti TV-oddaji, ki se zlekne pred gledalca tik po poročilih ob petih in se ji reče Ugriznimo znanost. Zelo po krivici se o tem TV-dogajanju piše redko, in to je škoda. Sodi med najtehtnejše produkte nacionalke, je pa seveda do neke mere zahtevna, bogpomagaj. Pomeni, da je treba sorazmerno pogosto napeti možgančke in se nekoliko potruditi, a sadovi tega truda se vsekakor splačajo.
Rešitev je vedno film. Vsakoletni časovni most med božičem in novim letom je za televizijo posebno obdobje, in ko je novega leta konec, tam zagotovo vsi popadajo po tleh od olajšanja in sreče, kajti zadeva ti redno pobere ne le ogromno časa, ampak tudi živcev. Saj vemo, kako je s tem v deželi: kar je všeč enemu, je skrajno odbijajoče za soseda.
Zato je ena od najzanesljivejših rešitev tega problema film. Ampak kakšen novoleten film? Če boš vrtel turške nadaljevanke, si bo vsak četrti, tisti zahtevnejši, od obupa poskušal vzeti življenje. Če boš poskušal biti aktualen kar poprek, bo dolgcajt. Če boš odvrtel kaj bolj na seksi, bodo po tebi planili vesoljni starši, kajti kot je znano, mularija za silvestrovo, če ni dovolj odraščena, praznuje doma pri starših in se dolgočasi. In tako naprej. Problem je videti precej nerešljiv.
A naj pri priči pohvalim letošnji filmski izbir v najbolj kritičnem tednu v letu. Filmski program je bilo najbrž daleč najbolj posrečeno, kar so nam servirali v teh nemogočih dneh. Moj okus je seveda specifičen, ampak priznati moram, da že zelo zelo dolgo nisem tako uživala kot pri nekaterih filmih iz letošnje novoletne filmske ponudbe. Na prvem mestu sta pri meni seveda genialni stari sablji, znameniti igralki Judi Dench in Maggie Smith, zdaj obe menda že na pragu nebes, v filmu z originalnim naslovom Ladies in Lavander. Igrata samski sivolasi sestri, ki spokojno, a zdolgočaseno ždita v podeželski hišici na angleški obali in čakata na smrt. In se jima kot strela z neba zgodi mlad, neskončno nadarjen in ljubko čeden ruski glasbenik, še napol otrok, ki se tam mimo poskuša nekako prebiti v Združene države, kjer naj bi nadaljeval obetajočo glasbeno kariero. In se zgodi, da se ena od nepotešenih sester noro in brezumno zagleda v fanta. Natanko ve, kako absurdno je vse skupaj, a si ne zna in ne more pomagati. Konča se, kot se mora, s spokojnim slovesom, sprijaznjenostjo in s tisto očarljivo in včasih tesnobno melanholijo, ki vso zgodbo lebdi v zraku.
Pohvala še enkrat. In še stavek, dva o zaključku dolge vrste sijajnih predstav v tistih dneh, o ameriškem filmu Največja majhna kmetija, ki ga je žanrsko težko opredeliti.
Celoten prispevek si lahko preberete v reviji Jana, št. 3, 17. 01. 2023.
