Vsi trije moški so potrpežljivo čakali, da se zadeva preseli s štedilnika na mizo, hčere in koruzniške snahe, ki včasih celo priskočita na pomoč, pa ni bilo.

»A solate pa ne bo,« se je začudil sin. »V vsakem obroku mora biti nekaj zelenjave ali sadja, saj veš, vitamini in antioksidanti.«

»Lahko je,« sem bevsknila. »Vzemi jo iz hladilnika, očisti, operi in zmešaj. Pa bo.«

»Ampak jaz tega vendar ne znam!«

Cenjeni soprog je prikimal. Tudi on ne zna. Oba ne znata. Še ognjeviteje je kimal koruzniški zet. Nihče ne zna. Drugače povedano, to ni njihovo  delo.

Pravzaprav je formuli, ki jo večno ponavlja cenjeni soprog, manjkal pomemben del, v celoti se namreč glasi takole: »Ne znam in nimam orodja.« Če namreč prvi del odpove, se je mogoče nasloniti na drugega. Nobenega dvoma namreč ni, da bi popravil zataknjeno vzmet v straniščnem kotličku, če bi imel orodje. Potem jo sama spravim nazaj na svoje mesto s pilico za nohte. Jaz namreč zmeraj imam orodje. Ampak v primeru solate seveda izgovor z orodjem odpade. Nože imamo pri hiši.

»Sploh pa solate ni treba preveč na drobno rezati, celo škodljivo je,« je vztrajal sin. »Vitamini se na zraku uničijo. In tudi pretirano pranje je škodljivo, saj vitamini odplavajo. Se stopijo.«

Ali z drugimi besedami, kaj sploh kompliciram, saj ni s solato absolutno nobenega dela. Je pa zdrava. Nepogrešljiva. Vsaka gospodinja, ki zaradi svojih sestankov prikrajšuje družino za solato, je tako rekoč vredna obsodbe.

Špageti so bili zaradi pomanjkanja časa to pot kuhani tako al dente, da so kar sami stali pokonci. S pogledom sem oplazila prazno mizo.

»Je potrebno kakšno posebno znanje in specialno orodje za to, da se prikličejo na mizo krožniki in pribor?« V mojem glasu je moralo biti nekaj odurnega, ker ..

Več si lahko preberete v reviji Jana, št. 2, 10. 01. 2023.