Ker ne vem, pove, da je bil prvi pristanek vesoljskega plovila s človeško posadko na Luni, na drugem mestu je Titov pogreb, na katerem se je zbrala domala vsa svetovna politična elita, tretji pa je pogreb kraljice Elizabete, ki so ga prenašale vse večje televizijske postaje.

Imela je 16 let, ko je Jugoslovanska ljudska armada (JLA) napadla Slovenijo. »Nisem razumela, zakaj je treba s tanki in puškami nad dovčerajšnje brate in sestre.« Po bombardiranju Beograda, ko je vojno občutila na lastni koži, je spoznala, da ta navadnim ljudem nikoli ne koristi, razen norim politikom in vojnim dobičkarjem. Po razmisleku doda: »Po številnih krvavih vojnah v najini bivši domovini lahko mirno rečem, da se je Kosovo očitno odcepilo od Srbije, in iluzorno bi bilo pričakovati, da bo še kdaj srbsko. Prej ko bo naša država to dejstvo priznala, manj težav bo imela pri vključevanju v EU.«

Običajno življenje. O Titu, pa naj je bil takšen ali drugačen, pravi, da je bila njegova zamisel o neuvrščenih državah, ki niso bile članice zahodnega vojaškega združenja NATA, pa tudi ne vzhodnega Varšavskega pakta, naravnost genialna, in velika škoda se ji zdi, da se ni ohranila.

Sicer je rojena v Beogradu, mestu, ki ima 1,6, neuradno pa vsaj dva milijona prebivalcev in 17 občin. Raziskovalka je že 20 let in njena plača znaša okoli 450 evrov na mesec, kar je manj kot povprečna plača v državi. Na srečo zasluži njen mož več, saj dela v nepremičninski agenciji. Stanujejo v dvosobnem stanovanju, ki so ga njeni starši kupili leta 1973. »Socializem le ni bil tako slab, saj si zdaj, v kapitalizmu, ne bi mogla kupiti strehe nad glavo.«

Izvem, da cene kvadratnega metra stanovanjske površine zaradi bogatih Rusov in Ukrajincev, ki prihajajo k njim z vrečami denarja in se pri njih masovno naseljujejo, letijo v nebo. »Tako stane en kvadratni meter že 2500 evrov ali več.«

S svojim življenjem je zadovoljna, saj ima delo, ki ga resnično rada opravlja. Tudi 13-letni sin, ki obiskuje še osnovno šolo, je krasen fant. »Največ denarja porabimo za hrano, ki stane skoraj toliko kot v Nemčiji, kjer imajo nekajkrat višje plače kot mi.« Tudi pokojnine so nizke, zato mnogi upokojenci, če le lahko, delajo do smrti, da preživijo. Omeni, da številni starši svoje otroke silijo, da se že na začetku srednje šole začno učiti nemško, švedsko itd., da po končani šoli takoj odidejo v tujino po boljši in svobodnejši kos kruha.

Imajo le vladne medije. »Mi imamo le medije, ki vlado podpirajo in hvalijo. Kdor je kritičen do oblasti, ga nemudoma utišajo in onemogočijo.« Včasih ima občutek, da živi v Severni Koreji. Prizna, da raje ne gleda več poročil in političnih medijskih okroglih miz, ker jo potem še nekaj dni pošteno boli glava. »V samostojni Srbiji pogrešam močno opozicijo, pa več solidarnosti med ljudmi. Zdi se mi, da zdajšnja oblast popularizira le egoizem in bogatenje posameznih elit, ki so blizu vladne stranke.«

 Več v Jani, št. 52, 27. 12. 2022