Preprosto je naključje tako naneslo. Posebno še v tem zimskem času se je treba kar dobro pripraviti za dolgo pot. Najprej sem tudi jaz nekaj dni sledila vremenski napovedi, pregledovala fotografije cestnih kamer na spletu zaradi snega na Predelu, ugotavljala, kakšni so zastoji na gorenjski avtocesti, pa na mestnih vpadnicah … Zamujanje res ni moja lastnost.
Ugotovila sem, da kadar morava od doma, se čez noč vreme bistveno poslabša in potem se moram zjutraj na hitro odločiti; ali po dolini navzgor ali navzdol. Midva še vedno neizmerno uživava v vožnji, nikoli se ne naveličava nobene poti, čeprav nama je morebiti že čisto domača. Ker je narava vsakokrat drugačna, da o vremenu v gorah ne govorim, hehe.
Janek v avtu skrbi za glasbeno spremljavo, ki jo imava na ključku. Najine najljubše pesmi. V primeru, da med vožnjo dremlje, pa vedno odpre eno oko, ko je na vrsti kakšna moja skladba … in spet je na vrsti njegova. Nič hudega, pravzaprav! Če mi kakšna pesem prikliče bolj otožne spomine …
Včasih pa Janek tudi zaspi. Takrat poiščem slovenski Radio prvi. In vozim čimbolj mirno in tudi počasi, da ne zmotim njegovega spanca, hehe. Toliko dobrih oddaj lahko slišite! Pravzaprav moram reči, da sem se ob njih tudi veliko naučila. A tudi na radiu v prednovoletnem času ne morejo biti izjema in se ne morejo izogniti bleščečim decembrskim časom. Zato kakšna obvestila o decembrskih, čez vse nujnih nakupih kar preslišim.
In prisluhnem kakšnemu biseru, kot je bil (zame res, res prekratek) pogovor z logoterapevtom Martinom Liscem. O tem, kako preživeti decembrsko bleščavo z zlomljenim srcem, z razbitim življenjem, s samoto in osamljenostjo, z izgubami, s težo let … V knjigi Vse se uglasi in izpolni Elisabeth Lukas napiše o tem, kako je Viktor Frankl primerjal življenje s kaščo. Ko si mlad, uživaš na njivi, polni žita, in potem ga počasi žanješ. In na koncu požanješ vse na njivi svojega življenja. Ostane prazna njiva, morda samo strnišče. Toda vse žito je zdaj v tvoji kašči! Vse tvoje življenje, doživetja, izkušnje, vedenje, dosežki, vsi spomini … In v kaščah je po navadi vse, kar potrebujemo za življenje. Res je, da je kašča prispodoba jeseni življenja, torej starosti. Zagotovo pa imajo tudi mlajši ljudje svoje shrambe, morda z manj žita. Ampak z zavedanjem, da je vsak človek lučka, če ne za druge, pa zase. Zato lučk ni treba iskati naokoli. Narava je poskrbela, da imamo vse, kar potrebujemo, nekateri v kaščah, drugi nekaj v kaščah, nekaj pa še na njivah.
In zdaj moja novoletna želja za vse vas in tudi zame! Poiščimo lučko v svojih kaščah! Velikokrat nam je pokazala pravo pot. Lahko jo ponudimo tudi tistim, ki je ne najdejo. Morda jim je ni nihče pokazal, ker je živel na robu življenja. Morda so jo v nekem težkem trenutku izgubili ali pozabili zaradi nezaupanja v življenje. Morda jim jo je nekdo nekoč upihnil, morda so jo zadušili sami s prevelikimi pričakovanji in zahtevami. Morda se jim zdi premajhna, preveč preprosta, da bi jo sploh opazili. Ja, tudi tistim, ki mislijo, da morajo biti lučke vodnice bleščeče, velike, drage luči, pomagajmo razumeti.
Če bi vprašala Janeka, kaj si želi za vas in zase, bi skoraj zagotovo – če bi mi lahko razložil – v duhu trenutnega Mišmaševega obdobja želel naslednje: »Naj živi Mišmaš, naš prijatelj in kralj! Naj živi dober kruh, naj živi vse dobro!« Torej vse dobre želje za vas, najini prijatelji skozi leto, pa tudi za kakšnega vašega kralja! Saj ga imate, ali ne? Včasih ga je dobro imeti, da je le pravičen in pošten, hehe. In tudi želja o dobrem kruhu je na mestu. Vedno. Ali pa sploh v teh časih in tudi v prenesenem pomenu. Vse dobro pa … no, vsaj tisto, na kar lahko vplivamo sami!
Več v Jani, št. 52, 27. 12. 2022
