Oblast je slast. Oblast je moč, je vpliv. Tisti, ki so jo izgubili, in oni, ki verjamejo, da po krivici niso bili pripuščeni zraven, bi zanjo »ubijali«. Če si je Golob izbral neprave ali morda celo nepoštene svetovalce – če je verjeti medijem, je še kot direktor GEN-I kupoval neprave – je pač nasedel. A on se mi ne smili. Vedel je, vsaj upam, kaj je oblast. Žal mi je za vse nas, ki smo šli na volitve in si tega, v kar se spet – kdo ve, katerič že – spreminja naša politična arena, nismo želeli. Do grla sem jih sita, prav res. Enih in drugih in vseh. Naš politični bazen je izpraznjen. A tisti v njem bodo preživeli, brez skrbi, še vsi so, četudi delno v arestu. Zgrožena sem, da že desetletja živimo v okolju, kjer se politiki, od katerih je odvisna usoda države in posameznikov, sploh ne pogovarjajo. Niti najožji sodelavci ne! Ampak horuk v medije … ti pa seveda kot hijene. Komu mar Slovenija, komu mar njen ugled, energetika, hrana, zdravstvo, šolstvo … Varnostnik, to je problem!? Pa saj so nori!
Prav na silo se moram odklopiti od te bede.
Bližajo se prazniki. To ni le kič, je tudi družina, veselje, za otroke veliko pričakovanje. Že zaradi njih vztrajam. Ko jih gledam, kako rastejo, mi postaja jasno, da obiski pri dedku in babici kmalu ne bodo več veliki smisel in smoter njihovega decembrskega življenja. Zanje bo to odraščanje, za naju pa staranje. Tako se svet vrti. Bila so leta, ko bi bil najin dom že dneve ves lučkah in bleščicah. Četudi le meni v veselje. Danes, priznam, se moram kar prepričevati. A nekaj mojih je še dovolj majhnih, da jim darila pod smrečico še kaj pomenijo. In jih zares čakajo. Četudi že malo dvomijo o dimnikih, dedkih in Božičku. A kaj dobiti je vedno fino, biti skupaj s tistimi, ki jih ne vidiš vsak dan, pa tudi. Je pa tole iskanje daril naporno. Kaj, kje, komu. Že nekaj let breme izbora prelagava na njihove starše. Če že niso izvirna, so vsaj koristna. In vsako leto bolj sem hvaležna za možnost spletnih nakupov. Samo da mi ni treba v gnečo v nakupovalnih središčih. Če se spomnim sebe izpred nekaj let, je več kot jasno, kaj je z mano. Leta. Tudi prednovoletno Ljubljano sem nekdaj naravnost oboževala. Kar tako in večkrat sva se tam zvečer srečala s prijatelji – ali pa bila kar sama s seboj – in super je bilo. Zdaj greva tja morda enkrat, in to je to. Ah, gneča, si praviva. Pa so bili časi, ko se nas je nenapovedano zbralo pa deset in več ob eni sami mizici s kuhančki. Bili so. Je kriva lenoba, gre za opletanje virusnega repa ali pa, kot pravi moj mož, za generacijski »Facebook« na predzadnji strani dnevnega časopisa?
Več v Jani, št. 51, 20. 12. 2022
