Zadnjih nekaj nedelj, enako bo prihodnji konec tedna, so z neke volilne komisije v bližnji dom upokojencev odnesli volilno skrinjico. Doslej menda nihče od oskrbovancev, nekateri se komaj še premikajo, ni izražal kakšnega posebnega interesa, da bi volil. Dokler ni prišla Milka.
Poznam jo več kot 30 let in sodi med tiste ljudi, ki pustijo globok odtis v tvoji duši. Ena tistih primorskih punc – veliko jih je – ki bi bile nedvomno univerzitetne profesorice, ane roš, direktorice kdo ve česa, če jih ne bi revščina, bedno šolanje v italijanščini in vojna pustili brez prave izobrazbe. Ampak pamet in iskrivost nista odvisni samo od količine spričeval in diplom, kajne. K njej sem hodila po vrtnarske nasvete in praviloma so se končali z razpravami o vsem mogočem. Neredko mi je pokazala drugačne dimenzije dogajanja, o katerih nisem imela pojma.
Potem je ovdovela in po vasi nas je začelo skrbeti, kako bo sama v hiški dokaj na samem, sin in hči živita daleč proč in ne moreta biti vsak dan pri njej. Niti na misel ji ni prišlo, da bi se odselila proč od svojega vrta, prinašali so ji kosilo, tu in tam sta se oglasili pomoč na domu in pomoč, ki si jo je organizirala sama – dolgotrajna oskrba na Milkin način je dolgo delovala, in ker jo imamo vsi radi, ni nihče šel mimo njene hiše, ne da bi potrkal in vprašal, ali je vse v redu. Potem je padla prvič, pa drugič, tretjič … in nekega večera me je poklicala hči, ali ji pridem na pomoč. Mamo bi morali spraviti s fotelja na posteljo, dve sva to komaj zmogli, pa čeprav ni težka. Takrat sem v njenih očeh prvič opazila prestrašen, izgubljen pogled, ki je spraševal – a je to dokončno slovo od življenja, ki sem se ga vsak dan znova veselila? Tudi njej je postalo jasno, da sama ne bo več mogla živeti in da je en človek za nego premalo. Vse prej kot z lahkoto je šla v dom.
A potrtost ni trajala dolgo, njene oči so se kmalu začele znova iskriti. V domu je našla prijatelje, osebje je prijazno, pravi, hrana je dobra, prijazen zdravnik zmeraj na voljo. Niso pa vajeni takšnih uporniških gospa, kot je Milka, ki je sicer na vozičku in se ne more sama pobrati iz postelje ali obleči, niti brati več ne more, ampak televizijo še lahko gleda. Sin jima je s sostanovalko priskrbel televizor, a kaj ko so vsak večer že ob sedmih ugasnili luči in izklopili program. Kot da so oskrbovanci majhni otroci. In se je pritožila. Hoče gledati TV Dnevnik. No, pa ga naj. Ampak potem so oskrbovanci s pomočjo svojih mlajših sorodnikov ugotovili, da imajo pravico do luči in televizije do desetih zvečer. In so seveda popustili, kaj so pa hoteli. Potem je začela Milka spraševati, kdo ji bo prinesel volilno skrinjico za predsedniške volitve. In so jo prišli z upravne enote popisat, da hoče volit, in potem se je še nekaj oskrbovancev prijavilo, da bodo tudi oni glasovali. Saj imajo pravico, kajne? Pred dnevi jo je sin pripeljal v njeno hiško, napravil je kosilo, prekontrolirala je, ali je vse v redu, in potem jo je pripeljal na vozičku k nam na obisk. Spet sva se na ves glas smejali kot nekoč, zanimalo me je, kakšno revolucijo pa zdaj pripravlja v domu. Nekaj je pa res nujno, pravi potrto. »V soboto in nedeljo ležimo v postelji ves dan, nikogar ni, ki bi nas spravil na vozičke in oblekel. Ni osebja.« Tu ne more Milka nič, potreben je spremenjen odnos do oskrbovancev in oskrbovalcev in seveda drugačen sistem financiranja, ki bo vsem omogočil primerno iztekanje življenja v morje neskončnosti. Nisem je spraševala, kako bo glasovala na referendumih, ampak saj vem. 97-letna Milka tako dolgo posluša in sprašuje, da ji je vse jasno. Upam, da je tudi z drugimi državljani tako.
