Kdo bo popravil zlomljene ljudi?

Profesor in njegova druga žena, ki sta dolga leta fizično in psihično mučila ter strahovala profesorjevo prvo ženo in njene otroke, sta stala v sodni dvorani in skoraj eno uro stoje poslušala branje sodbe, za katero sta vedela, da pride. In potem je prišla. Kriva sta.

Pozabite, kar ste iz ameriških filmov mislili, da veste o zaključnih govorih tožilstva in obrambe – nobenih govorniških bravur ni bilo, nobenega dramatičnega prepričevanja. Saj tudi ni bilo koga prepričevati – porote ni bilo in sodnica si je jasno sliko o obeh obtoženih ustvarila že pred tem. Tudi sodniškega kladivca ni bilo, ki bi udarilo, ko je padla razsodba: kriva.

Oba. Kriva, kriva, kriva. Kriva vsega, česar ju dolži obtožnica.

Kaj ima s tem bolgarska skupščina? A če tožilčev govor ni bil kot v ameriških filmih, to še ne pomeni, da ni bilo dramatično – ne zaradi bleščeče retorike, skoraj uro in pol dolg govor je bil namreč le povzetek vsega, kar so na obravnavah povedale priče. Mučen, neskončen, enoinpolurni seznam krutosti, ki sta jih dva človeka v dolgih letih naredila drugim ljudem. Ljudem, ki se niso smeli in zmogli braniti. V dvorani, tokrat malo večji, je začelo zmanjkovati zraka.

Še enkrat smo slišali o mami, prvi ženi, ki se je morala ponižati v vlogo služkinje, da je sploh lahko videvala svojih šest otrok, ker je povsem verjela moževi grožnji, da ji bo vzel otroke in jih ne bo videla nikoli več, če ga ne bo v vsem brezpogojno ubogala. Lomili so jo tako hudi občutki krivde, da je mislila, da bo umrla, je povedala sodišču. Na roditeljskih sestankih se je kot mama otrok iz prvega moževega zakona predstavljala druga žena, prva se jih ni smela udeležiti, tako kot ni smela na valete svojih otrok. Otroci, posebej mlajši, so bili povsem zmedeni in niso zagotovo vedeli, katera je njihova prava mama – ali druga žena, ki so jo morali klicati mama, ali prva, ki so jo klicali po imenu in je pri njih opravljala gospodinjska dela. Da mama »nima dušice«, so jim pojasnili.

Tako mama kot otroci so živeli v večnem strahu, kdaj bo priletelo. In priletelo je vedno. »Te bom razbil kot bolgarsko skupščino!« je znal zagroziti profesor. S čim se je pregrešila bolgarska skupščina, ni bilo nikoli pojasnjeno, je imel pa možakar zelo domišljen način pretepanja: najprej je z odprto dlanjo klofutal po obrazu, potem se je dlan stisnila v pest, čez čas se je pest z obraza preselila na telo, in če je med pretepanjem žrtev zbil na tla, jo je še brcal in za lase vlačil po stanovanju. In potem … potem se mu je moral pretepeni opravičiti, ker je »dvignil zmaja v njem«.

Nikoli, nikoli ni samo enkrat udaril, so povedale priče.

Še pogostejše kot telesne kazni – ki so bile redne in pogoste – je bilo psihično mučenje, neprestano zmerjanje in poniževanje. Hčerke je obkladal s »kurbami«, »prasicami«, »prostitutkami« – to jim je govoril, ko so bile še otroci, ko bržkone niso še niti vedele, kaj izrazi sploh pomenijo. Eni od hčera je rekel, da se sploh ne bi smela roditi, da je bila »napaka«, in se mu je morala potem opravičiti, da se je rodila. Otrokom je govoril, da so nesposobni, priljubljena izraza sta bila »smrad« in »polzelan«, to je očitno nekaj takega kot butast in nesposoben hkrati in je, se zdi, osebni izum možakarja, ki ga je ena od njegovih prič označila kot »vrhunskega očeta«. Hecna je ta stvar s pričami, od treh, ki jih je poklicala obramba, sta dve potem pričali v prid tožilstva. Tretja je zelo neprepričljivo lagala.

Podobno je otroke prve žene zmerjala tudi njihova mačeha, ta je tudi pogosto dvignila roko nadnje – ne samo roke, včasih tudi krtačo za lase. In je tudi tekla kri. Krtača, se zdi, je lahko mogočno orožje. Posebej proti majhnim otrokom.

Očetova dediščina. Pa o ugotovitvah strokovnjakinj je še govoril tožilec, o tem, kar so povedale sodne izvedenke, ki so ocenjevale posledice teh posebnih metod starševstva na otrocih, ki so danes mladi odrasli – njihova mama je bivšega moža in njegovo drugo ženo prijavila konec leta 2014, od prijave je torej osem let, obtožnica je bila vložena pred skoraj petimi. Tole je nekaj stvari, ki so od očetove vzgoje ostale otrokom: travmatski stres, depresija, anksioznost, slab učni uspeh, nezmožnost sklepati prijateljstva, nezmožnost imeti normalne odnose z moškimi, občutki krivde, negativna samopodoba, nočne more ... Imeli so, je rekla izvedenka, »deficite v osebnostnem razvoju«.

Ob tem dolgem katalogu se je profesor nemirno presedal, njegova žena je pa med opisom tega, kar sta počela najranljivejšemu otroku, na široko zazehala.

Ena od izvedenk je izdelala tudi mnenje o obtoženih. Tole so njena spoznanja: profesor čuti veliko potrebo po občudovanosti in ima predstavo o svoji izjemnosti, njegovo večkratno menjavanje priimka kaže na motnjo identitete, ima tudi narcistično motnjo. Obtoženka ima odvisnostno osebno motnjo, ob sebi potrebuje močno osebnost, sonči se v njegovi luči, tako rekoč. In tole je končni sklep: ne glede na vse to sta oba povsem prisebna. Pri vsem, kar sta počela, sta se povsem zavedala svojega ravnanja.

Midva nisva taka! Besedo sta dobila tudi oba obtožena. Izvedenska mnenja, je rekel on, so »konstrukt tožeče strani«, pa da se pravzaprav sploh nista mogla braniti. Če bi dogajanje v dvorani snemali, bi priče govorile čisto drugače, je potožil ta vrhunski oče, tako pa so imele, je rekel, »bianco menico«, da govorijo, kar hočejo. Pa da gre pri vsem skupaj samo za »grozovito maščevalnost prve žene in najstarejšega sina«, je prepričan.

Kazenski postopek »naju je udaril kot strela z jasnega«, je povedala njegova žena, ki se je tudi pritožila čez sodni postopek in končala: »To, kar izpovedujejo priče tožilstva, midva nisva.«

Veste kaj? Zelo prepričljiva sta bila. Če bi ravnokar uletela v tisto dvorano, če ne bi slišala vseh tistih stvari, ki so jih izpovedali drugi, bi jima gladko verjela.

Epilog. Vsa dvorana je stala – tožilec v sivi togi, dva odvetnika v vijoličastih, oba obtožena, pa novinarji zadaj, še prsti zapisničarke so obmirovali, ko je sodnica v svoji črni togi brala sodbo. Za profesorja je tožilec zahteval šest let in pet mesecev zapora, za njegovo ženo pa dve leti s preskusno dobo štirih let. Nikoli nista niti z besedico izrazila obžalovanja, je rekla sodnica, edina olajševalna okoliščina je njuna dosedanja nekaznovanost. In je tako očetu s posebnimi metodami prisodila natanko toliko, kot je predlagal tožilec, šest let in pet mesecev zapora, njegovi ženi pa dve leti in dva meseca s preskusno dobo treh let, ob tem pa še triletno varstveno nadzorstvo in obvezno obiskovanje psihološke svetovalnice. Da namerava sodišče še naprej bedeti nad dogajanjem, je napovedala.

Srečen konec? Juhu? Gremo zdaj lahko lahkega srca ven v sončen dan?

Ne, še zdaleč ne. Ta sodba še ne prinaša konca. Prvič, pritožba obrambe se zdi gotovost, še posebej ker se je zagovornik v svojem zaključnem govoru pritoževal nad domnevno nepravičnim sojenjem in pristranskostjo sodnice. Ta maraton bo še dolg.

A tudi če gre profesor za rešetke in njegova žena k psihologu, bodo ljudje, ki sta jih ranila, zlomila, prizadela, ki sta jim ukradla otroštvo in leta normalnega življenja, še vedno ranjeni. Še vedno zlomljeni. Katero sodišče jim lahko povrne vero v ljudi?

* Predvsem pa ne navijajte za Real

Starejši od sinov iz prvega zakona je v očetu dvignil zmaja zato, ker je navijal za nogometno moštvo Real Madrid, kajti ko je njegov mlajši bratec objavil, da tudi on navija za Real, je oče starejšega pretepel, mali pa je moral to gledati. Na koncu ga je oče vprašal, ali še navija za Real. Ne, se je pokazalo, takrat je imel klub že enega malega navijača manj.

Ko je ena od hčera umrla v prometni nesreči, se je krhko ravnotežje v družini začelo rušiti. Profesor je za dekletovo smrt iskal krivca med njenimi sorojenci, nekoč je sinu, ki je zadnji videl sestro živo, dejal, da je kriv za njeno smrt in da naj gre še on pod avto.

Ko je eno od hčera tako pretepel, da je krvavela, je rekel: »Kaj je, prasica, a ti kri teče? Sem mislil, da ti bo gnoj.«

Eni od hčera sta oče in mačeha ves čas govorila, da je neumna in debela, »beba neumna«, so jo po očetovem zgledu potem zmerjali tudi preostali, drugi otroci so se postavili v krog in peli, da je »debel prašič«.

Ko profesor ni znal zamenjati ventila pri radiatorju, je to naložil hčerki, takrat mlajši najstnici. Seveda tudi ona tega ni znala narediti, zato jo je ozmerjal s kurbo in prostitutko.

Profesor, črni pas v karateju, je znal udariti tako, da se ni poznalo ali pa so modrice skrila oblačila. Kadar se mu je pa ponesrečilo, so morali otroci in bivša žena reči, da so padli po stopnicah, se udarili v omaro ali imeli lažjo prometno nesrečo.

* Zakaj se šoli ne zganeta?

Oba obsojenca sta še vedno v službi v prosveti, on uči v srednji šoli, ona v osnovni. In preden zavrisnete, kako! lahko! taki! ljudje! učijo! naše! otroke! in kako to, da ju v šoli še niso odpustili, morate vedeti, da šola ne more uradno ukrepati, dokler njuni obsodbi nista pravnomočni, to pa zaradi zelo verjetne pritožbe na razsodbo bržkone še ne bosta kmalu.

Revija Janašt. 47, 22.11.2022