Četrta kemoterapija me je sesula. Ubila me je. Ne morem več hoditi, noge imam tako otečene, da imam občutek, kot da brodim po vodi. Hodim, delam korake, a se nikamor ne premaknem. Moj duh je na tleh, polomljen, uničen, potolčen. Še dve kemoterapiji me čakata, brni v moji glavi, ne boš ju preživela. To je konec.
Vsako misel, ki me usmerja na hospic in počasno umiranje, takoj vržem iz glave, a se težka misel kmalu vrne, potuhnjeno in neizprosno. Piše mi prijateljica z Obale, ki sem jo spoznala v času te bolezni: »Katarina, ali mi lahko pomagaš? Poslali so me v zgodnjo paliativno oskrbo. V šoku sem. Pravijo, da bo to izboljšalo kvaliteto mojega življenja.« Dolgo ne vem, kaj naj ji odgovorim. Vem, da na drugi strani telefona čaka moj odgovor, nočem zavlačevati. Ne vem pa, kot človek, kaj naj ji rečem, napišem. Tu nobena beseda tolažbe ne pomaga. Niti jih ne najdem.
Po prvotnem šoku začnem pisati, da ne bova obupali, da to, kar so rekli zdravniki, nič ne pomeni. Nismo še izkoristili vseh možnosti. Nismo jih še niti iskali. Na tujino sploh še nismo pomislili. Sama redno berem članke s področja te bolezni. Znanstvene, kolikor jih razumem, in poljudne tudi. Najbolj si zapomnim zgodbe ljudi, ki so preživeli raka. »Ogromno možnosti je še, ogromno poti je pred nama, ki jih še nisva upoštevali. Poznam nekaj ljudi, ki jih je uradna medicina odpisala, pa so še tu,« napišem. In se spomnim zgodbe človeka, ki je samo še en dokaz, da bolniki nikoli ne smemo izgubiti upanja in da se je treba z vsemi štirimi boriti vse do konca. Predaje ni, obstaja samo poraz.
Leta 1976 so zdravniki Stamatisu Moraitisu diagnosticirali raka pljuč. Star je bil 67 let, ni se hotel sprijazniti z dejstvom, da je pred njim konec življenja. Devet zdravnikov je potrdilo diagnozo, vsi so mu napovedali največ pol leta življenja, vsi so priporočali, naj takoj začne z agresivno kemoterapijo.
Ni želel. Zavrnil je kemoterapijo in vse zdravljenje, ki so mu ga ponujali v Ameriki, ter se vrnil domov, v Grčijo, na otok Ikarija, umret.
Potem pa se je zgodilo nekaj neverjetnega. Najprej je nekaj tednov cele dneve ležal v postelji, žena in mama sta skrbeli zanj, depresija in strah pred smrtjo sta ga pribila na tla. Nekega dne pa se mu je vrnila volja do življenja, sama od sebe. Zdelo se mu je, da bo morda bolje, če zadnje dneve prebije z ljudmi, v pogovoru, v naravi, kot sam v postelji. Hotel je življenju dati še zadnjo priložnost.
Naslednje tedne je opazil, da se mu vrača moč. Nekega dne se je celo odločil, da bo posadil vrt, čeprav je vedel, da ne bo dočakal prvih rastlin. Vseeno, je rekel, se bodo pa drugi takrat spomnili name. To je dober razlog, da izkoristim sonce in svež morski zrak.
Minilo je šest mesecev, a Moraitis še ni umrl. Namesto da bi ležal na pokopališču, se je zbujal zarana in vse dneve prebil na zraku, v delu, med ljudmi. Jedli so tisto, kar so sami pridelali. Zvečer je šel rad v lokalno krčmo in s prijatelji vrgel domine.
Leta so minevala, Moraitis pa se je počutil vedno bolje. Po 30 letih takšnega življenja, zdaj je imel že 97 let, se je odločil, da znova obišče zdravnike, s starimi izvidi. Hotel je od strokovnjakov medicine slišati razlago, čemu še ni umrl.
Kmalu je ugotovil, da so vsi zdravniki, ki so ga zdravili in mu predvideli le še šest mesecev življenja, že zdavnaj mrtvi. Moraitis nikoli ni prejel kemoterapije, ki naj bi mu podaljšala življenje, ampak se je preselil na Ikarijo. Umrl je, star 102 leti. V njegovi osmrtnici ne piše, da je umrl zaradi posledic raka, ker ga zdravniki ob zadnjem zdravstvenem pregledu pač niso zaznali.
Nauk Moraitisove zgodbe je, da morajo ljudje vedeti, da bolni bolj kot farmacijo in medikamente potrebuje vero, moč in ljubezen do življenja. Za zdravje sta regeneracija telesa in duše nujno potrebni. Najvznemirljivejše v tej zgodbi je kraj, kjer je Moraitis živel zadnja desetletja. Grški otok Ikarija je znan po zdravi prehrani, znan pa je tudi kot otok, kjer ljudje pozabljajo umreti. Tamkajšnji prebivalci namreč živijo zelo dolgo, komaj vedo za srčno-žilne bolezni, raka in podobno. Olivno olje, ajda, polnozrnata moka, origano, peteršilj in podobna zelišča so hrana, ki je najpogosteje na njihovih mizah. Meso jedo enkrat na teden, nikomur se ne mudi, veliko hodijo peš, stresa tam skorajda ne poznajo. To so razlogi, zakaj naj bi Ikarijci živeli dolgo in kakovostno. Dokumentarni film o neverjetnem življenju Stamatisa Moraitisa najdete na spletu. (se nadaljuje)
Revija Janašt. 39, 27. 9. 2022
