»V življenju imam skrivnosti, ki jih nisem nikoli zaupala nikomur, niti najboljši prijateljici. Imam pač službo, kjer moram ohraniti ugled in avtoriteto. Med drugim me je bilo zelo strah zase in svoje najbližje, nisem se mogla znebiti občutka, da se bo nekomu nekaj zgodilo. Natalija me je razgalila kot knjigo. Povedala mi je, kako naj delam, da bo za vse dobro, in mi razložila, zakaj se mi dogajajo določene stvari. Mojih pokojnih staršev ni nikoli videla, niti mojega pokojnega partnerja, ki je umrl v prometni nesreči. Opisala jih je do potankosti – njihove telesne značilnosti, način oblačenja, osebne stvari. Datume njihovih rojstev in smrti je nizala kot po tekočem traku. A največji šok sem doživela, ko mi je natanko opisala, kaj počne moj otrok v sosednji sobi, vključno s sliko v odprti knjigici – pa je bila tisoč kilometrov stran,« v pismu nadaljuje Katja. Pravi, da je človek, ki ga ne moreš žejnega peljati čez vodo in da ne verjame v razne čire čare in samooklicane zdravitelje, Natalija pa jo je povsem razorožila. Na koncu se je celo odločila pri njej učiti. Braccijeva namreč trdi, da imamo vsi dar povezovanja z duhovnim svetom, le prebuditi ga moramo, in to želi ponuditi ljudem v Sloveniji, zato se je vrnila. Njena naloga je pomagati ljudem.
Vrnila se je v Slovenijo. Pred kratkim je torej spakirala kovčke, svoje tri psičke in se začasno preselila nazaj v Slovenijo. To je nekaj najboljšega, kar je naredila, saj končno lahko v življenju resnično uživa, njeno delo je njen konjiček. »Nikar ne pričakujte poduhovljene osebe, ki prodaja meglo,« nas je opozorila Katja. Energična, polna energije naju je s fotografom Natalija sprejela v svojem domu. Zaradi njene neposrednosti in domačnosti smo se kmalu pogovarjali kot stari prijatelji. Med pogovorom naju je večkrat presenetila z informacijo, sporočilom, ki ji jih sicer, kadar dovoli, nenehno sporočajo njeni vodniki in duše umrlih, je razložila. Navrgla je podrobnosti, kakršne je v pismu omenjala Katja, ki jih sicer ne bi mogla vedeti, saj naju je komaj spoznala. Prav zanimiv pa je bil način, kako jih je povedala. Pravi, da so informacije največkrat simbolične. Pa pojdimo lepo po vrsti.
Od nekdaj drugačna. Katja in Natalija sta bili v osnovni šoli sošolki. Natalija je bila vedno drugačna, nekako bolj resna. Že v otroštvu je ugotovila, da vidi in čuti stvari, ki jih drugi ne. Ker s tem darom ni znala ravnati, pa tudi nihče v njeni bližini ni imel izkušenj s čim podobnim, da bi ji pomagal, je bilo to zanjo veliko breme. Danes prav zaradi svojih izkušenj iz otroštva zelo rada pomaga staršem in otrokom pri razumevanju tako imenovanih namišljenih prijateljev. »Nikoli si nisem upala spati sama v svoji postelji. Do 14. leta sem spala pri mami in vedno smo morali imeti prižgano luč. K sreči me je mama razumela. Čutila sem prisotnost. Nekako tako je bilo, kot ko slišiš in čutiš, da v temi nekdo prihaja k tebi, pa ga ne vidiš. Tako se je dogajalo meni pri prižgani luči. Včasih si niti oči nisem upala zapreti. Velikokrat sem odpela gumbke na posteljnini in se skrila vanjo, da se me ne bi dotikali.« Ko je prišla v puberteto in so se začele dogajati prve ljubezni, je imela misli okupirane z drugimi stvarmi, zato se je vse malo umirilo. »Še vedno sem nekaj slišala, ampak sem uspela to potisniti na stran.«
»V življenju imam skrivnosti, ki jih nisem nikoli zaupala nikomur, niti najboljši prijateljici. Imam pač službo, kjer moram ohraniti ugled in avtoriteto. Med drugim me je bilo zelo strah zase in svoje najbližje, nisem se mogla znebiti občutka, da se bo nekomu nekaj zgodilo. Natalija me je razgalila kot knjigo. Povedala mi je, kako naj delam, da bo za vse dobro, in mi razložila, zakaj se mi dogajajo določene stvari. Mojih pokojnih staršev ni nikoli videla, niti mojega pokojnega partnerja, ki je umrl v prometni nesreči. Opisala jih je do potankosti – njihove telesne značilnosti, način oblačenja, osebne stvari. Datume njihovih rojstev in smrti je nizala kot po tekočem traku. A največji šok sem doživela, ko mi je natanko opisala, kaj počne moj otrok v sosednji sobi, vključno s sliko v odprti knjigici – pa je bila tisoč kilometrov stran,« v pismu nadaljuje Katja. Pravi, da je človek, ki ga ne moreš žejnega peljati čez vodo in da ne verjame v razne čire čare in samooklicane zdravitelje, Natalija pa jo je povsem razorožila. Na koncu se je celo odločila pri njej učiti. Braccijeva namreč trdi, da imamo vsi dar povezovanja z duhovnim svetom, le prebuditi ga moramo, in to želi ponuditi ljudem v Sloveniji, zato se je vrnila. Njena naloga je pomagati ljudem.
Več v reviji Jana, št. 40, 4.10.2022
