Če morda ne gledate Dnevnika na nacionalki, vas je najbrž državljanska radovednost pripravila do tega, da ste si ga zavrteli za nazaj. Kajti prizor s konca oddaje je bil antologijski – voditelj Saša Krajnc s skrivnostnim nasmeškom opazuje, kako v studio kapljajo njegovi kolegi in kolegice ter ga objemajo. Režiserka tega dela oddaje ni prekinila in snemalec ni ugasnil kamere. Nam, ki smo vedeli, za kaj gre, pa so skorajda stopile solze v oči. Se bodo novinarji informativnega programa vendarle uprli? Kako naj jim pomagamo? Zakaj preprosto ne sedejo po turško na tla in prepustijo svojega dela – komu že?
Ko je Urbanija mesaril po STA in smo iz svojih plač in pokojnin prispevali za plače kolegov na agenciji, smo zmotno mislili, da je (vsaj po volitvah) more konec. Da je poniglavi obračun desničarjev z mediji dosegel dno in da globlje ne gre več. A smo se zmotili, vsaj pri javnem mediju RTV SLO, iz katerega so skušali narediti svoj državni medij. Čeprav so izgubili primat v parlamentu, so že prej vse uredili tako, da dolga Janševa roka še naprej deli batine. In to uradno. Ta roka je nastavila generalnega direktorja RTV brez ustreznih vodstvenih in strokovnih kompetenc, iz naftalina je potegnila svojo Jadranko Rebernik in jo postavila na čelo informativnega programa, za povrh pa je na čelo televizije porinila Urbanijo, niti v najbolj črnih scenarijih si nismo mogli misliti, da bo kaj takšnega uspelo. Pa je. Kar je morda celo v redu. Zdaj je vsaj vsem v javnem mediju in v javnosti jasno, da imamo v Sloveniji novodobni fašizem, ki ga je mogoče ukiniti le po uradni poti, ki pa je lahko zelo dolga. Bo nova oblast tvegala delček svoje kredibilnosti in počistila nesnago na nacionalki?!
Kar naprej poslušamo, da morajo biti informacije in sporočila »uravnoteženi«, kar seveda pomeni pol desničarskih in pol levičarskih. Pa nas je res pol pol? Med tistimi, ki gredo na volitve, kar nikakor ni vse prebivalstvo z volilno pravico, jih le dobra petina voli skrajne desničarje. Če smo že pri številkah. Ampak ozaveščeni državljani hočemo predvsem točne informacije brez ideoloških okraskov in razumne komentarje, s katerimi se je mogoče strinjati ali pa polemizirati. Na visoki ravni. Temu se reče profesionalno novinarstvo, ki nima z »uravnoteženim« prav nobene zveze.
Kaj se je pred tem pravzaprav zgodilo? Tik pred Dnevnikom je že omenjena Rebernikova zahtevala, da objavilo prispevek, ki so ga naredili v vzporedni Panorami in ga nista videla niti voditelj niti urednica. Kar je voditelj gledalcem tudi povedal – objavljamo na zahtevo Rebernikove. In sta znorela oba z Urbanijo. Ma kakšna novinarska avtonomnost, na nacionalki očitno velja le ubogljivost! Ki je že omenjeni triumvirat nikakor ne more doseči v želeni meri, saj novinarji delajo po svoje, dokler lahko. Potem jih odstavijo, kot so Krajnca. Pa je potem kljub vsemu smeje vodil dobrodelni koncert za gasilce. Medtem pa so nam pri Dnevniku vsak večer brali bebava pojasnila vodstva televizije. Med drugim, da sta oba, voditelj in urednica Dnevnika, v osebnih stiskah, ki jih bodo razrešili znotraj medija.
Pri tem je vsekakor treba poudariti, da je za mnoge novinarje na nacionalki največja osebna stiska – Urbanija, ki očitno komandira generalnega direktorja in urednico informativnega programa. Pri tem lahko reče, da je bil legitimno izbran. Tudi Hitler se je s tem hvalil.
Revija Janašt. 35, 30. 8. 2022
