Okoljski pravnik je v tujini uveljavljen poklic, pri nas pa bi jih lahko našteli na prste ene roke, pa še bi nam kakšen ostal. Glede na to, da je majhnih in velikih okoljskih bolečin okoli nas vse polno, je to pravzaprav neverjetno. A pogovor z Aljošo Petkom razjasni, zakaj ni večjega zanimanja za takšna delovna mesta.
Kaj vse zajema delo okoljskega pravnika?
V večji državi, kot je Slovenija, bi to pomenilo, da se specializiraš za določeno okoljsko področje – vode, zrak, umeščanje objektov v prostor, varstvo zavarovanih živalskih vrst ali habitatov itn. V mojem primeru pa to pomeni, da se ukvarjam z vsemi področji. Ko pride aktualen problem, se moram spoznati z novim področjem. Dobra stran tega je, da se z leti znanje nabira in se čedalje lažje orientiram v vsaki temi. Seveda pa pri tem sodelujem s kupom strokovnjakov z različnih področij, drugimi nevladnimi organizacijami in civilnimi iniciativami. Zame je to sodelovanje osnova, brez katere ne bi mogel opravljati dela. Neprecenljivi so tudi posamezniki, ki nas prvi opozorijo na posamezne primere in posledice, ki bi jih lahko imeli novi zakoni. Novela zakona o vodah je en tak primer. Na njeno problematičnost nas je prva opozorila zdravnica, ki je nekoč živela v Anhovem. Zakon je namreč predvideval, da bi se lahko gradilo obrate, ki ravnajo z nevarnimi snovmi, tudi nad vodovarstvenimi območji. Mi tega sploh zaznali nismo. Novela naj bi vsebovala minorne, vsebinsko nepomembne popravke zakona. A vanjo so zapakirali izjemno pomembne spremembe. Zgodba se je nato razvila vse do referenduma.
Sodelujemo seveda tudi z uradnimi institucijami, saj se PIC financira predvsem iz državnih in evropskih projektov. Tako smo preko Eko sklada organizirali izobraževanja pravnikov in študentov o okoljskem pravu, sodnikov o pravnih postopkih na tem področju ter nevladnih organizacij. Ustvarili smo spletno stran zagovorniki-okolja.si z informacijami o tem, kako se vključiti v postopke, in z odgovori na pogosta vprašanja, tam ponujamo tudi našo brezplačno Zeleno svetovalnico. Trenutno za nizozemsko ambasado pripravljamo spletno okoljsko pravno knjižico, kjer bomo po primerih razložili, kako lahko posameznik reagira sam, še preden potrebuje odvetnika. Pripravljamo tudi pravne analize in smernice ter predloge zakonov. Predlog zakona o stanovanjskih zadrugah, recimo, že nekaj časa čaka, da ga kak politik vzame v roke. Ti projekti so tisti, ki mi dajejo mesečno plačo. Delo, ki ga opravim za civilne iniciative, je večinoma prostovoljno in neplačano, zato pa zelo izpolnjujoče.
Če bi lahko izbrali ožje področje, za kaj bi se specializirali?
Uf, to je težko vprašanje. Verjetno vode in pa, glede na to, kako kritično je pri nas to področje, umeščanje novih objektov v prostor. Tu so naše prakse, po mojem mnenju, še posebej slabe.
V tujini ni poklic okoljskega pravnika ali odvetnika nič nenavadnega. Koliko pa vas je takih pri nas?
Pri nas je odvetnikov, ki sprejemajo okoljske primere, izjemno malo. Dva, kolikor vem. V nevladnem sektorju, kjer delujem, pa sva dva, morda trije, ki delamo na tem področju. Pri nekaterih temah včasih sodelujejo tudi profesorji s pravne fakultete. Izobrazili smo tudi nekaj svetovalk v Zeleni svetovalnici, ki lahko pomagajo ljudem, ki se obračajo na nas.
Vas bo v prihodnje kaj več? Koliko je zanimanja za poklic okoljskega pravnika?
Zanimanja je presenetljivo malo. Študij že tako ne usmerja študentov v konkretna področja, varstvo okolja pa je še posebej zapostavljeno. Redki so profesorji, ki se s to temo sploh ukvarjajo. Sam študijski program mi ni pri poklicni poti pomagal skoraj nič. So mi pa pomagale obštudijske dejavnosti. Imel sem srečo, da sem pristal na projektih profesorice Vasilke Sancin in docentke Maše Kovič-Dine, ki si res prizadevata preko projektov za študente in Pravne klinike v svoje delo vpeljati tudi varstvo okolja.
Potem je tu še problem z zaposlitvijo. Po okoljskih pravnikih ni prav veliko povpraševanja. Ne želijo si nas niti oblast niti podjetja. Podjetja zaposlujejo večinoma zato, da jim pravnik pomaga izvesti projekt navkljub zakonskim varovalkam, ne zato, da bi čim bolje zavarovali okolje. Nevladniki pa smo vedno trn v peti. Posledično tudi plač ni. Imel sem veliko veliko srečo, da sem se lahko zaposlil. Vseeno pa moja plača ni vselej zagotovljena, stabilna in varna, sproti moramo iskati projekte, ki nam omogočajo delovanje. V takem okolju si lahko nekdo želi biti okoljski pravnik samo iz osebne strasti do varovanja okolja, gotovo ne zaradi denarja ali ugleda.
Več v reviji Janašt. 35, 30. 8. 2022
