Znani borki in upornici sta se te dni znašli na sramotilnem stebru, češ da ogrožata demokracijo, kradeta davkoplačevalski denar in sta tudi sicer skrajno nevarni pravim slovenskim vrednotam. Nika, ker spodbuja državljansko nepokorščino in naganja državljane na volitve, že prej si je nakopala vladni bes zaradi uspelega referenduma o vodah, Faila pa je obtožena skrajnega islamizma in da bo v Sloveniji uveljavila šeriatsko pravo. Ne, ni se oglasil predsednik vlade, ta si je kot pred vsakimi volitvami nadel spravljiv ovčji kožuh, nad njegovo plešo pa je moč zaznati rahel blesk svetniškega sija. Oglašajo se troli iz njegovega kroga – eni na spletu podrobno opisujejo, kako bodo Niko po volitvah razsekali na drobne kosce, Žan Mahnič pa se niti ni potrudil, da bi se skril, ko je Failo obdolžil skrajnega islamizma. In kaj je takšnega storila? Z Golobom se je pojavila na predvolilnem plakatu, torej je na drugi strani. Kje, za božjo voljo, pa naj bi bila?!
Obe vplivnici sta tudi zelo naši, Janini. Nika je aktualna Slovenka leta, Faila je bila kandidatka za Slovenko leta pred štirinajstimi leti, pa ne zato, da bi bil izbor najžlahtnejših žensk bolj barvit in raznolik. Čeprav je še mlada, je bila že takrat znana humanitarka in bojevnica proti vsakršnim predsodkom. Strelovod za predsodke je s svojo pojavo kar sama – z ruto na glavi in v slikoviti muslimanski opravi, zmeraj modni in barvno usklajeni, čeprav je pri nas po novem zapovedana (celo med diplomati) gorenjska narodna noša. Ena od dejavnosti priljubljene humanitarke s celo vrsto domačih in mednarodnih priznanj so pedagoške ure po osnovnih in srednjih šolah, namenjene spoznavanju islamske kulture. Učitelji učencem razdelijo njeno fotografijo in ti potem na tablo napišejo, kdo po njihovem ta ženska je. »Ponavadi gre za negativne predstave o tem, da sem neizobražena, podrejena, imam veliko otrok, da me doma pretepajo, sem revna in prihajam od tam nekje. Ko vstopim v razred, zavlada neprijetno vzdušje, saj mladi ne dojemajo, da sem Slovenka, rojena v Sloveniji, visoko izobražena in družbeno aktivna,« je že večkrat povedala. In da ima dva otroka, ne želi si, da bi bila preveč ubogljiva, ampak da bi se znala postaviti zase in za vse, kar je prav. Da ne bosta padala na neprikrite namige, »če se boste potrudili in nam postali čim bolj podobni, če boste zmetali iz svojih priimkov ć, če boste opustili napačnega boga in priznavali le družine z mamo in očetom, če boste v svoje domove sprejemali le goste oziroma begunce s svetlo poltjo in ne preveč temnimi lasmi, ki jih bodo ženske seveda pokazale – no, potem imate nekaj možnosti, da vas sprejmemo.«
Kdo, hudiča, bo koga sprejel? Kdo bo odločal, kateri so bolj in kateri manj pravi? Kako smo mogli dopustiti, da so veljavni kriteriji naši in vaši, garnirani z najostudnejšim izrazoslovjem, ne pa obče človeške vrednote, ki jih res ni treba naštevati? Faila moli k svojemu bogu, ker jo to pomirja, Manca in naša kolumnistka Katarina se obračata k svojemu, ker jima molitev pomaga preživeti. In? Je prva nevarna, ker bog ni pravi, z drugima dvema pa tudi ni kaj pametnega početi, ker sta neukrotljivi svečenici pravice in resnice? Če smo že pri bogu – usliši nas in nam daj veliko razumnih in bojevitih žensk, ki nas bodo znale z empatijo voditi skozi vse bolj zapletene labirinte sodobnega sveta.
V nedeljo gremo na volitve. Morda še ne vemo, koga bomo volili, kar ni nič hudega in čudnega. Glavno je, da vemo, koga nikakor ne bomo obkrožili na volilnem listku.
Revija Jana št. 16, 19.4.2022
