Še nekaj dni pa bodo počitnice. Evropa se počasi odpira. Nekaj zato, ker je v večjem delu kar dobro precepljena, nekaj zato, ker se virus umirja, nekaj pa tudi zato, ker je treba živeti in preživeti. Turizem je pomembna panoga. Poznam kar nekaj ljudi, ki komaj čakajo, da bodo spet potovali. Saj vem, najde se kdo, ki se nad takimi silno in stalno zgraža. Urednica ene od tedenskih prilog dnevnega časopisa je vsa iz sebe, češ, glejte jih, spet nas bodo vse okužili. A jaz mislim, da če bomo še kar živeli v domači zatohlosti, izolacijah in samoizolacijah, se še lep čas – če sploh še kdaj – ne bomo pobrali.
V dveh letih in več te epidemije se je nabralo kar veliko. Ne tako dolgo tega sem si morala priznati, da si me je covid podredil bolj kot karkoli kdaj prej. Dolgo sploh nisem opazila, da sem tako rada doma. Da mi je nakupovanje odveč, da me je gledališča strah, ker je tam na kupu veliko ljudi, da v kinu nisem bila že ohoho dolgo, pa tudi na kosilu ali večerji v lokalu ne. Čakam na terase. Da o prijateljskih druženjih, zdaj pri enem, zdaj pri drugem, niti ne govorim. Ni jih. Ni bilo spodobno vabiti, ni bilo spodobno priti. In tako opuščamo vedno več vsega, kar nas je družilo, zabavalo, osrečevalo, socializiralo.
A počasi je dovolj. Še ko sta bila sinova šolarja, smo med počitnicami smučali v Dolomitih. Pa čeprav sva morala za to razkošje varčevati vse leto. Predlani naju je prestrašil covid, lani so bili zaprti. Kaj pa letos? Greva! Razlog pa en sam. Če še letos ne greva, verjetno ne bova šla nikoli več. Človek se odvadi, vda, popusti. In si reče, da zaradi celih kosti.
Dolomiti. Z vsemi potrebnimi papirji in maskami FFP2. Vse je teklo kot po maslu. In dosledno. Lastnik apartmaja, že domala prijatelj, je, preden sva dobila ključe, preveril najin covidni certifikat, vsako jutro smo potrjevali smučarske karte. Predvsem pa brez prave maske nisi mogel nikamor. Ne na sedežnico ne v gondolo. Kaj šele v kočo. Lahko si o Italijanih mislite kar koli, a na smučiščih ni bilo nikogar od nam tako dobro znanih frajerjev, češ, ti pa mene že ne boš, kdo si ti, da me boš preverjal, najprej ti meni pokaži, moja ustavna pravica je … Če bi se kak tak našel, bi ga nemudoma odstranili. Pa če bi še tako cepetal. Celo po cestah jih je bolj malo brez mask.
Res je, red je drugačen kot pri nas. In cepljenih je več kot 80 odstotkov starejših od 12 let. Jasno, da lahko blažijo ukrepe.
In še »moja« bolečina. Čeprav je bilo smučarjev pol manj kot običajno, so obratovale vse naprave in bile urejene vse proge. Vse! O tem, kako je na mojem Krvavcu, kjer za polno ceno dnevne karte – 37 evrov – smučarjem ponujajo le nekaj naprav in nekaj prog, sem že pisala. Čeprav je to tako, kot če bi v trgovini plačali deset litrov mleka, trgovec pa bi vam jih dal le pet – češ, meni se vam ne splača dati vseh – je to pri nas očitno mogoče.
Pa koga briga, boste rekli. Vzemi ali pusti. Res je! Že jutri nas morda nič od danes zapisanega ne bo skrbelo. Svet se spet tako zelo čudno vrti. Od otvoritve OI v Pekingu mi zvenijo v glavi besede predsednika olimpijskega komiteja Thomasa Bacha: »Give peace a chance!« Dajte priložnost miru! Včasih so politiki med igrami to znali.
Danes pa so nori. Naši palčki in veliki dinozavri. Briga jih za nas ljudi. V igri je vse kaj drugega …
Revija Jana št. 7, 15.2.2022
