Včasih je besedo bolje prepustiti drugim. Na primer pri tejle turobni baladi o energetskih vavčerjih, ki jih bodo dobili tudi štirje najplodovitejši ministri vlade, ne pa, recimo, tudi kakšna nečastivredna samohranilka, ki se ni potrudila roditi več kot enega otroka.

Preberite. Primerjajte.

Jernej Vrtovec, minister za infrastrukturo, prejšnji teden v Odmevih o tem, da štirje ministri nujno potrebujejo energetske vavčerje, in o več kot očitni neplemenitosti ljudi, ki imajo manj kot štiri otroke:

»Jaz sem žalosten, da se o tem pogovarjamo ob taki demografski sliki, kot je danes v Republiki Sloveniji. Vesel sem in si želim, da bo tudi bodoča politika takšna, kot je politika NSi, in da se bo velikim družinam pomagalo. In ne samo z enim vavčerjem, ampak z večim (sic!) vavčerjem. Kajti le na ta način bomo dali pravilne odgovore na slabo demografsko sliko ... Jaz si želim veliko štiričlanskih družin, ne samo med ministri Nove Slovenije, ampak tudi sicer. In čim več vavčerjev, čim več pomoči za te družine. ... Glejte, mi smo delali sistem za vse ljudi. Če pa ima naš minister Janez Cigler kar štiri otroke, gre za zelo plemenito dejanje, za doprinos celotni družbi. In častivredno.«

Dr. Srečo Dragoš, sociolog, lani jeseni, še pred vavčerji, v naši reviji o tem, da z ovcami in Slovenkami v rodni dobi ne gre ravnati povsem enako:

»Tu gre za natalitetno politiko. Ideja je ta, da je prejemnik socialnih sredstev družina, ne pa posameznik. Katera družina? Tista, ki ima več otrok. Tega si ne izmišljujem, ne analiziram med vrsticami, to je izrecno napisano v Resoluciji o družinski politiki iz leta 2007. Ideja je, da bi z nagrajevanjem, dajanjem denarja vsaki družini za tretjega in naslednje otroke, torej velikim družinam, spodbudili nataliteto. To je absurdna, nikoli delujoča ideja, ki smo jo preplonkali. Nekoč smo imeli enega kar brihtnega ministra za kmetijstvo, Cirila Smrkolja. Prišel je na idejo, da je treba spodbuditi prirejo ovac v Sloveniji, in je uvedel glavarino za prirastek črede – kmetu je država dala neki bonus za vsako naslednjo ovco. Pri ovcah to deluje. To so preplonkali na ministrstvu za delo in socialne zadeve, da bi tako regulirali nataliteto Slovencev. Ta, mimogrede, sploh ni dramatična. Število družin z enim otrokom se povečuje, število družin z več otroki pa manjša. Poleg tega se povečujeta število prebivalstva in število gospodinjstev. Velike družine res izginjajo, a to se dogaja povsod v razvitem svetu. Potem pa strokovnjaki za nataliteto, ki jih imamo kot listja in trave, bijejo plat zvona, kako zdaj Slovenci izumiramo. Hkrati so pa to isti ljudje, tudi zdaj mislim na strokovnjake, ki so proti priseljevanju. Če hočete dolgoročno preprečiti izumrtje Slovencev, je to mogoče edino z migracijami, drugače ne gre, to kažejo statistični izračuni. Ampak ne – mi hočemo namnožiti Slovence brez migracij. ... In to smo dali v družinsko politiko. Po vzoru kmetijskega ministrstva pri prireji ovac da država dodaten denar na tretjega in naslednje otroke. In to vsem družinam, to je bistvo. Vsem družinam, ne le tistim revnim. Tudi bogatim in najbogatejšim. Kakšen smisel ima to, kakšno zvezo ima s socialno politiko? To ni socialna, to je natalitetna politika. Tudi to so izumili v času nacistične Nemčije. Pa potem Enver Hoxha v Albaniji, pa Stalin. In zraven pridejo še simbolične medalje – mati heroj je tista, ki rodi veliko otrok.«

Vse jasno?

Jana št. 6, 8.2.2022