Pa je spet tukaj – tisto, česar nas je bilo najbolj strah. Temna polovica leta je s seboj prinesla novo obdobje negotovosti. Kakor ogromen polž, ki je na tipalkah začutil grožnjo, se država sunkovito krči in leze sama vase pod oklep prepovedi, ki naj bi zadržale širjenje virusa. Najhujša pri vsem skupaj je negotovost. Nihče ne more vedeti, kako dolgo bo trajalo in kakšna bo cena; nihče ne ve, kolikšen delež te cene bo moral plačati sam. Skrbi nas za naše zdravje in za zdravje bližnjih, za prihodke, za odnose, za svet, v katerega se bomo zbudili na pomlad. To je povsem razumljivo, le norec ali mrtvec je lahko nad temi skrbmi. Toda negotovost pomeni nedorečenost, nedorečenost pa vedno ponuja možnost izbire.
Seveda ne moremo preprosto izbrati, da ne bomo čutili strahu – lahko pa izberemo, ali bomo delovali po tem strahu. Ali se bomo prepustili paniki, jezi, sebičnosti, obtoževanju, obupu in sovraštvu; ali bomo obsesivno spremljali novice o najnovejši statistiki, prežali na nerodne izjave izmozganih zdravnikov in nesrečnega Kacina, se v trgovini in lekarni prepirali z drugimi reveži, zganjali prazni eksorcizem po Facebooku. Ali pa bomo izbrali pogum, da sprejmemo neznano, pozabimo na sebičnost in skušamo delovati v dobro sebe in sočloveka z zavestjo, da počnemo vse, kar lahko. Zmoremo, gotovo – zgodovina je polna zgledov moči, s katero se človeški duh vedno znova, kadar je resnično treba, vzpne iz preizkušenj, ki so mu namenjene. Smo potomci rodov, ki so prestali vojne, lakote in kuge in iz njih izšli še močnejši.
Več v reviji Zarja Jana št. 42, 20.10.2020
