To poletje sem po dlje časa znova intenzivno igral košarko. Čeprav sem že mislil, da sem končal neslavno kariero, sem se po koronski epidemiji odločil, da potrebujem malo razvedrila. Ker se na lastno presenečenje počutim še presenetljivo poskočnega, sem sklenil, da poskusim iz škripajočih sklepov iztisniti še eno sezono lovljenja, prerivanja in čeljustarjenja s pol mlajšimi bikci. Meseci so minili, preživel sem v enem kosu in imel sem se fajn. Bilo pa je tudi več kot zadosti trenutkov streznitve – izgubljenih šprintov, prekratkih skokov, zgrešenih zicerjev in post festum v muskelfiberski vročici prebedenih noči – da mi je jasno, da postajam prestar za nekatere reči.
Poletje se preveša in razmišljam o tem. Ne gre samo za košarko, seznam se počasi, a vztrajno daljša. Prestar sem za celonočno žuranje, za nažiranje v McDonaldsu, za flirtanje z dehtečimi dekleti, za sanje o bendu, za poskakovanje ob fotografiranju, za pačenje na selfijih, za divjanje s kolesom po gozdovih, za maratonsko igranje računalniških igric, za sanjarjenje o odrešitvi sveta. Prestar sem – aleluja! Končno. Desetletja me je življenjska sila, ki jo utelešam, manično gnala od enega konca do drugega, od izkušnje do izkušnje, od človeka do človeka, od fantazije do fantazije, begala je naokoli, preizkušala. Leta in leta je energija iskala cilje, ki bi je bili vredni. Zdaj jih je našla in pot je dobila smer, četudi je s tem prinesla tudi zavedanje, da se bo nekoč končala. Končno vem, kdo sem in za kaj sem. Sem Vasja Jager, partner in oče, prijatelj, komu pa verjetno tudi sovražnik, pasji skrbnik, ljubitelj lepote in merilec srednje mere, poslušalec drevesnega šumenja in ptičjega petja, pisateljski začetnik, po poklicu novinar, po duši galeb. To sem in so stvari, za katere sem prestar – so pa tudi stvari, ki jih zmorem šele zdaj: nočno petje jokajoči hčerkici, spoštljivi kompromisi s partnerico, peka bureka, kitanje stene, dosledno pobiranje pasjih kakcev ... Zadosti, da je več kot dovolj.
Vsako leto se veselim poletja kot majhen otrok. Komaj čakam, da vse te barve in svetloba končno eksplodirajo in se razmažejo čez moj svet. Veselim se brezkončnih dni, okusa morja na koncu jezika, toplote, ki mi vleče letargijo iz kosti. Pa teče avgust in počasi spoznavam, da sem pregret, zdivjan in poln vtisov, naveličan čezmernega gibanja in da bi rad bil malo pri miru; dnevi se pričnejo krajšati, noči prinesejo slutnjo daljnega mraza in jaz se umirjam z naravo. Vdihnem sočni zrak, ki diši po zrelih jabolkih, trgam grozde, v katere se preliva krvaveče sonce, in se mi zazdi, da je vse prav in da je jesen nemara res moj najljubši letni čas. Grem mimo igrišča za košarko, pozdravim fante, jim zaželim dobro igro.
Več v reviji Zarja Jana, št. 35 , 1.9.2020
