Spričo karantenske grožnje na eni in dobrotljivosti presvetle oblasti na drugi strani je bila naša mala srednjeslojska familija ljubljeno in preverjeno Hrvatijo letos primorana zamenjati za domače loge, morsko slanico pa za klorirano jedkanico slovenskih termalnih bazenov. Pa smo zaprli plin in vodo, nabasali zvestega forda, vmes sva se ta stara dva v skladu s prastaro šego še malo sporekla, nakar sem ukresnil mašino in smo šli – kurit podarjene zdravkote v enega izmed bližnjih zdravilišč.
Kljub deficitom patra familias, vzgojenega v temačnih kozjanskih logih čestitk in pozdravov, se vsi člani gospodinjstva s psom vred trudimo kultivirati neko dostojnost, ki korenini v osnovni empatiji. Zato smo bili trdno odločeni, da se na dopustu ne bomo obnašali kot zadnji seljaki, mojim natikačem in havaji srajcam navkljub; da bomo pač vljudni in prijazni do osebja in drugih gostov, predvsem pa, da ne bomo viseli samo na tistih zdravkotih, ampak bomo dobrim ljudem, ki nas bodo pedenali, pustili še nekaj lastnega denarja – saj smo na dopustu, si bomo pa ja nekaj privoščili, kajne! Toda pot v uscan bazen je tlakovana z dobrimi nameni in moje navdušenje nad novim okoljem, prijaznim osebjem, nad ptički v krošnjah dreves in ruskim bifejem v jedilnici se je kmalu sprevrglo v čudenje nad pomanjkanjem omike pri delu sodržavljanov. Da prideš v urejen hotel, pa ne za svoj denar, in potem ti je ključna misija, da ne boš zapravil niti centa več od tega, kar so ti šenkali, obenem pa pričakuješ, da te bodo stregli kot šejka ... Da si na dopust v cenovno res ugodno zdravilišče s seboj prineseš zamrznjene župe, ker ti pač šparaš ... Ali pa da iz istih vzgibov sploh ne greš iz apartmaja, ampak s kameradi noč in dan kot Sahara piješ postani pir in na (leseni) terasi kuriš žar in žgeš čike pa rigaš vice iz Nedeljca ... Pred vsemi temi nastanitvami pa spolirani passati in mercedesi in masivni terenci. Nisem Maria Antoinetta in tisti naš gozdni apartmajček ni bil Versailles, v katerega bi se jaz in moji zatekali pred švicem in zadahom raje – ker smo tudi sami njen del –, ampak meni se zdi takšno početje primitivno.
Reči hočem sledeče: diskrepanca med ravnijo ponudbe in ravnijo obiska se mi je zdela v nebo vpijoča; če se potrudijo prvi, bi se menda morali tudi drugi. Jaz razumem, da se špara – tudi pri nas gre kdaj na tesno –, ampak čisto na puf pa tudi ne greš na dopust, nekaj že primakneš zraven; navsezadnje poanta zdravkotov ni zgolj in samo naš užitek, ampak tudi blaginja ljudi, ki delajo v turizmu. Ravno zato, ker tudi sam dodobra obvladam rituale zaklinjanja božanstva Mastercarda in seštevanja cen, težko verjamem, da res ne gre drugače. Pa ajde, recimo, da res nimaš tistih nekaj evrov, kolikor bi te stalo še kosilo, in moraš otepati odmrznjeno župo – manire ne stanejo ničesar.
