Spoštovano uredništvo, spoštovani bralci.

Pišem vam prvič, a bom odprla že obdelano temo. Štiriurni. Nasilni. Odvzem. Otrok. Najbrž imate občutek, da je bilo že vse povedano. Morda ste vsega že malo siti. A v resnici ni bilo povedanega še skoraj nič. Kar takoj naj zapišem, da sem v sorodu z mamico, ki ji je gospa sodnica na dom poslala regiment usposobljencev, da bi odpeljali tri mladoletne otroke, medtem ko je sama sedela v pisarni in po ustaljeni navadi zanič opravljala svoje delo. Otrok ni NIKOLI videla. Nikoli jih ni nihče vprašal, česa si želijo. Ker sem družini in mamici bližje kot drugi, ki so se javno oglasili, mi lahko upravičeno očitate pristranskost. Bom kar priznala, da je za nepristranskost že lep čas prepozno, čeprav sem bila pred dobrima dvema letoma, ko sem izvedela za ločitev moje sorodnice in njenega moža, previdno tiho in se nisem želela postavljati na eno ali drugo stran. Človek nikoli ne ve, kaj se kuha v ozadju, sploh pa ne želi še česa poslabšati. Imam se za razsodno osebo, ki se ne mara vtikati v življenja drugih, a zdaj je resnično dovolj in NE BOM več tiho. Naj bo jasno, da pišem iz lastnega vzgiba ter stojim za svojim mnenjem in svojimi opažanji.

Pri odvzemu otrok nisem bila poleg, a sosedje in drugi sorodniki, ki so celoten »strokovni postopek« spremljali na ulici in s katerimi sem govorila pozneje, si do danes niso opomogli. Kako in kdaj, če sploh, si bodo opomogli otroci, se lahko samo vprašamo. Niti pomisliti nočem, kaj se je dogajalo v avtu, ko je oče odpeljal. Ali kako so otroci zaspali tisto noč. Nihče še ni omenil, da je gospa sodnica med odvzemom vprašala, kako je kaj oče, ali se dobro drži. Kako si sploh drzne dovoliti takšno neprofesionalnost? Mene bi bilo sram. Prav tako še nihče ni omenil, da je na kraj dogodka prišel tudi zdravnik, saj starejši deček na neki točki zaradi stresa in stiske ni mogel več do sape. Ves ta čas je oče tiho in nepremično stal. K njemu se še vrnem. Enako socialne delavke. Ne bojim se napisati, da so nekatere od njih same v ločitvenih postopkih. Resnično upam, da jim ne bo treba doživeti česa podobnega kot mami iz te zgodbe. Nekatere pa so poleg svoje službe še ustanoviteljice zavodov za psihoterapijo, ki se – tako navajajo – trudijo dosegati in/ali ohranjati osebno blagostanje in duševno zdravje otrok itn. itd. A tako? Kaj pa ko bi se najprej osredotočili na zadolžitve na delovnem mestu ter tam delali korektno in s posluhom za otroke v stiski? Umotvorno poročilo, ki so ga omenjene modrijanke naklobasale po odvzemu, niti približno ne odraža resničnega poteka dogodkov. Žal nas zgodovina uči, da papir pač prenese vse. Dobro bi ga bilo primerjati s posnetki tistega dne. Skrb vzbujajoče, nestrokovno, predvsem pa neresnično. Človeku postane slabo. In še nekaj. Ne le da sta v tem primeru odpovedala dva CSD-ja in da je (za zdaj) odpovedalo sodišče, svoje sta za nameček zakuhala tudi vrtec in osnovna šola, saj so se tam podpisovale raznorazne neresnične izjave, vse po diktatu kar-naenkrat-ljubečega očeta. Gospod ravnatelj, gospa ravnateljica, dobro veste, o čem govorim. Kako kaj spite ponoči? Institucije, vzgojno-izobraževalni zavodi, skratka vsi, katerih naloga je skrb za dobrobit otrok, so naredili več hudih strokovnih napak, zaradi katerih bi se morale kotaliti glave. Praktično ste uničili tri otroke. Mislim, da je čas za popravne izpite. Potrudite se vendar! Oh, toliko bi še lahko napisala. Bo kaj pomagalo ali prej škodilo?

Še o očetu. Ni mi bil všeč, nikoli. Po eni strani je deloval večno zmeden, kot da ne zmore spraviti skupaj normalnega stavka z repom in glavo. Kot da ne ve, kako deluje ta svet. Kot vaški posebnež, ki bi mu v roke najraje stisnil pet evrov, da si bo kupil sendvič in sok s slamico. S tem seveda ni nič narobe, saj kam bi pa prišli, če bi bili vsi enaki? Pobralo bi nas od dolgčasa. A kaj ko se je izkazalo, da je v resnici vrhunski manipulator. Nesmiselne prepovedi, omejevanja, ne nazadnje nasilje. Ves čas pa nobenega čustvenega in ljubečega doprinosa svoji družini. Ali kakršnega koli doprinosa, če smo natančni. Toliko ljudi je že povedalo, kako so ga doživljali kot očeta. Vsi ponavljamo eno in isto, znova in znova. Sliši nas nihče. Njemu so prisluhnili in nasedli vsi po vrsti. Vsi ti naši guruji medčloveških odnosov, ki naj bi varovali najsvetejše, naše otroke, niso uvideli, s kom imajo opravka. Kot stara lajna bom ponovila še enkrat, ker situacijo poznam in mojega védenja mi ne more vzeti nihče: oče se za svoje otroke od vsega začetka ni zanimal, veliko je bil odsoten, sploh takrat, ko je bilo z malčki najtežje, se je raje umaknil in počival. Ali pa pridno fitnisiral. Vse (obleke, hrana, higiena, frizer, ureditev primernih bivalnih razmer) mu je predstavljalo en sam nepotreben strošek, obenem pa se je širokoustil o velikih vsotah denarja, ki ga ima. Vse potrebno in še več je naredila zgolj in izključno mama. Vzgajala otroke od prvega dne, skrbela za dom, urejala nujna popravila, hodila po nakupih, z otroki k zdravniku, logopedu, skratka vse od A do Ž. Kadar je oče svojo družino vendarle blagovolil počastiti s svojo navzočnostjo, mu je stregla spredaj in zadaj. Popolnoma mu je bila predana. Nikoli ji ni bilo nič težko. Velikokrat smo rekli, da v resnici skrbi za štiri in ne tri otroke. Oče je kasneje v svoji ločitveni vnemi spraznil skupne račune, pobral tudi denar, ki so ga imeli otroci, ter uradno prikazal, da je brez sredstev. Da kradeš lastnim otrokom. Saj ne vem, kaj naj rečem. In tega je še in še. Ko je zbolela ona, to ni bilo omembe vredno, ko se je prehladil on, je ležal pokrit v kapi na kavču, kot da mu bije zadnja ura. Otrok ni vozil ne v vrtec, ne v šolo, ne na interesne dejavnosti, to je zmeraj počela mama, vedno peš! Ne razumem, kako je vse to zmogla. In kako zmore delovati sedaj, ko ji je bilo odvzeto tisto, za kar je praktično živela? In koliko lahko še prenese? Kajti oče ne miruje, to morate vedeti. Od odvzema dalje je storil še en kup nezaslišanih svinjarij. Toliko se nas je že oglasilo, da je sedaj menda jasno, da gre za navadnega manipulativca. Otroke ima tako rad, da jih je takoj po koncu šole oddonkal v kolonijo. Teh stvari pač ni težko poguglati in poklikati. Pa saj se bodo imeli lepše brez njega. Kaj naj še rečem? Še stotič, da ti otroci spadajo k mami, in to takoj. Podlaga za trenutno odločitev sodišča naj bi bilo preprečevanje stikov s strani mame, kar 26-krat. Se je kdo zares poglobil v te dogodke? Je kdo temeljito raziskal, kdaj in kako se je to »preprečevanje« dogajalo? Za začetek bi bilo dobro pobezati na šoli.

Kakorkoli, še vedno in vsemu navkljub menim, da imajo otroci pravico tudi do očeta. Naj ga pristojni CSD s svojimi mojstri nauči, kako biti dober oče. Mož je bil zanič, pa naj pod budnim očesom in nadzorovanimi stiki postane vsaj ena srednja očetovska žalost, briljiral tako ali tako ne bo nikoli. Čeprav bi si otroci po vseh teh letih to zaslužili.

Ko je zgodba prišla v medije, si nisem mogla kaj, da ne bi prebirala številnih komentarjev spletnega veleumstva. Hudo mi je bilo, ko so na mamo zlili gnojnico lastnih frustracij in čiste zlobe, saj zadeve več kot očitno ne poznajo. A nič zato. Tudi če se na mamo zlije vsa svinjarija tega sveta, ji bo čisto vseeno. Borila se bo in grizla dalje. Bravo, bravo, bravo! Nekateri komentarji so bili tudi spodbudni, neki gospod je, denimo, zapisal, da je oče te otroke že zdavnaj izgubil. Z njim bi se strinjala, le malce bi ga popravila: oče teh otrok v resnici nikdar ni imel, ne zares. In otroci to vejo. VEM, da vejo.

Reviji se zahvaljujem za objavo mojega pisma, bralcem pa za pozornost in čas. Vsem želim lepe počitnice. A ne pozabimo: bližajo se tudi sodne počitnice. Jasno je, kaj to pomeni za tri otroke, ki morajo prisilno živeti z očetom.

Moje podatke hrani uredništvo.