Včasih je fino poznati kakšnega novinarja – kadar ti gre kaj v nos, ga takole prijateljsko dregneš in rečeš, daj, napiši kaj o tem. In je zadnjič poklicala prijateljica in rekla, ti, o turističnih bonih premišljujem. Sem optimistično rekla, super, a se zmenimo in jih skupaj izkoristimo? Ne, je odvrnila, jaz bi svojega podarila kakšni dobrodelni organizaciji.
Kakšna čudovita ideja.
Kakšna absolutno neizvedljiva čudovita ideja.
Ne bo šlo, sem rekla, niso prenosljivi, razen med sorodniki. No, jaz ga nočem, je rekla besno. Daj, vseeno se malo pozanimaj, je še naročila. In odložila.
Po premisleku, jaz ga tudi nočem. Bi ga pa z veseljem podarila – ne sorodnikom, nimam sorodnikov, ki bi nujno potrebovali moj turistični bon, bi ga pa nadvse radostno preposlala, na primer, Aniti Ogulin, da z mojim in drugimi podarjenimi boni odpelje letovat otroke, ki jim starši tega ne morejo omogočiti. Ali Humanitarčku, tudi oni poznajo kopico ljudi, ki sta se jim svet in ta država odrekla, starih, brezdomnih ... Naj peljejo njih na počitnice. Nekdo – menda je bila Tanja Lesničar Pučko v Dnevniku – je zadnjič ugotavljal, da bodo bone pravzaprav lahko izkoristili le tisti, ki si lahko počitnice privoščijo tudi brez državne pomoči, revni jih pa ne bodo, ker si preprosto ne morejo privoščiti spremljajočih stroškov.
Čeprav, to nam je pa seveda tudi jasno, pravi namen izdaje bonov ni počitek državljanov, utrujenih od kriz, karantene, groženj vlade in virusov, bone so si izmislili zato, da bi z njimi reševali slovenski turizem – ampak zaradi teh bonov, ki jih, kot smo pravkar ugotovili, veliko ljudi ne bo niti unovčilo, se polmrtvi slovenski turizem ne bo pobral.
Kdo bo torej od tega mrtvorojenega ukrepa sploh imel koristi? No, vojni dobičkarji.
Itak.
Kot vedno. Kar se je pokazalo na primer prejšnji teden, ko smo lahko prebirali, denimo, o bajni ponudbi zdravilišča Bioterme Mala Nedelja, kjer ponujajo desetdnevne družinske pakete, samo da se cene teh paketov, sicer popolnoma identičnih, razlikujejo po tem, ali jih boste plačali z boni ali s svojim denarjem. Če to drugo, bo deset dni neomejenega kopanja, savnanja in fitnesiranja (pa še kopalni plašč bodo navrgli, juhu) štiričlansko družino stalo 1140 evrov, če jim boste ponujali bone, pa 1.650 evrov, ker bosta imela v tem primeru dva otroka namesto stoodstotnega le petdesetodstotni popust.
Zakaj že?
Ko so jih novinarji pritisnili ob zid, so pa rekli, ups, saj je bila samo informativna ponudba. Da vidijo, ali bo kdo opazil zlorabo? No, opazili so jo.
Z vlade so prihajali ogorčeni zvoki zgražanja, da je to »kriminal«. Resno? Nihče ni pomislil na možnost, da bo prihajalo do zlorab? Očitno so se tudi izdaje bonov lotili enako profesionalno kot kupovanja zaščitnih mask.
Škoda, res nepopravljiva škoda, da se da bon izkoristiti le v Sloveniji, tako mi je kruto odvzeta tretja možnost, kako plemenito porabiti nepotreben nespodoben neželen turistični bon: podarila bi ga za to, da gospodarskega ministra odpeljajo nekam daleč, daleč, DALEČ stran od nas. In naj ga obdržijo tam.
Zarja Jana št. 22, 2.6.2020
