Po prvomajskih praznikih smo torej zadihali – znova smo se lahko odpeljali zalit rože v stanovanje, če smo na vikendu, ali pokosit travo na vikend, če smo v stanovanju. Čeprav je minister Hojs že pred prazniki kosil travo zelo daleč od svojega stalnega naslova in delovnega mesta. No, niti državljani, ki niso ministri, niso bili povsem ubogljivi. Pred prvim majem so se po vaseh pojavljali mlaji, ki jih nikakor ne more postaviti manj kot pet, šest ljudi, in ti skoraj gotovo niso iz istega gospodinjstva. Babice, dedki in majhni otroci praviloma ne podirajo dreves, tudi če bi smeli biti skupaj, pa saj veste, da je to še zmeraj odsvetovano, če že ne prepovedano. Skratka, možakarji ustreznih let in brez koronasimptomov so neusmiljeno grešili, poleg mlaja so v sosednji vasi postavili celo kres, ki pa ga niso prižgali. Ampak enkrat ga nedvomno bodo.
Neki veseljak, ki si je drznil na obalo in tam ob morju na travo legel, namesto da bi sedel, kar je dovoljeno, bo ležanje mastno plačal. Pri tem pa turistični delavci jokaje pripovedujejo, kako nestrpno čakajo na goste. Ta, ki je plačal za ležanje, bo gotovo spet kmalu prišel zapravljat. Se mi zdi.
S pojmoma »varno« in »razumno« imamo zelo veliko problemov. 80 odstotkov vseh, ki so umrli zaradi koronavirusa, je umrlo v domovih, kjer naj bi bili varni. Pa očitno niso bili. Nismo še slišali, da bi zbolela kakšna trgovka, ki dnevno postreže na stotine ljudi, prav tako so očitno živi in zdravi poštarji pa bančniki in še kdo. Če se oboji, oni in mi, zaščitimo, ima virus očitno zelo malo možnosti. V teh dveh mesecih smo se temeljito poučili, kako ravnati, da ne bomo končali na predragih Počivalškovih ventilatorjih, ki za povrh niti ustrezni niso. Skratka, znamo se varovati, zato smo že prej kdaj pa kdaj grešili in se na črno s kom dobili ali kam šli.
Mnogi, ki so prej delali od doma ali pa sploh niso delali, se vračajo v službo, seveda delodajalcev ne zanima, ali imajo kam dati otroke, ki bodo zdaj sami doma. Vlada vztraja, da se večina osnovnošolcev in dijakov vrne v šolske klopi septembra, in če bo takrat virus še zmeraj strašil naokoli, v šolo morda sploh ne bodo več šli. Ima visoka prekuženost prebivalstva sploh kakšen smisel, če pa nihče ne ve, ali so tisti, ki so bolezen preboleli, imuni? Razumnejši strokovnjaki pravijo, da se bomo morali naučiti živeti z virusom (kar smo menda že vzeli), manj razumni pa bi nas kar zaprli – doklej?
Več v reviji Zarja Jana št. 19, 12. 5. 2020
