To leto smo se odločili resneje zastaviti samooskrbo in sem za to žrtvoval pol travnika. Preorali smo trato in celo naredili nekaj visokih gred. Zdaj pa bi radi zasejali čim več, a priznam, da ne vem, kaj. Je treba solate izbirati po tem, katere raje jemo, ali so pomembne še kakšne druge njihove značilnosti? Ker smo že malo v zamudi, me zanima, ali oznaka zgodnje sorte pomeni, da moramo sejati zgodaj spomladi, ali pa jih lahko zasejemo kadarkoli in bodo hitreje naredile? Se opravičujem, če se moja vprašanja zdijo izkušenim vrtičkarjem neumna. Sprašujem zato, ker nanje doslej nisem našel odgovora.
Anton P.
Vrtičkarstvo postaja čedalje zahtevnejši hobi. Že obisk polic s semeni postaja zahtevnejši od obiska trgovine z oblačili. Ponudbe je vse več, blaga pa se ne da pomeriti. Kako izbrati med 50 sortami paradižnikov, dvajsetimi solatami, desetimi bučkami? Tudi za fižol morate biti izvedenec – želite nizkega, visokega, za stročke, za zrnje ...? Solate so posebna zgodba. Na vrečkah je zapisano zelo malo, zato je dobro karakteristike sort naštudirati, preden se odpravite v nabavo. Prav na tej točki se namreč začne (ali konča) uspeh pridelave.
Napačna sorta na napačnem mestu ali v napačnem času je bližnjica do polomije in tu potem ne pomaga ne oskrba ne vrtičkarski triki.
Kaj pomeni zgodnja sorta?
To pomeni, da rastlina od vznika do polne zrelosti, pri kateri jo pobiramo, porabi manj časa kot druge sorte enake zelenjave.
To ne pomeni, da je zaradi tega boljša – praviloma ni.
To tudi ne pomeni, da je pridelek obilnejši – praviloma je ravno obratno.
Zakaj potem obstajajo zgodnje sorte? V največji meri zato, ker smo neučakani, zato, da lahko pridelek razporedimo tekom daljšega obdobja, ali zato, da ujamemo vlak, če morda zamujamo in sorte, ki potrebujejo več časa, ne bi imele možnosti priti do cilja.
Šprinterji in maratonci
Zelji Espress in Derby day sta »šprinterski« sorti, ki od sadike do glave potrebujeta 50–55 dni, kar je dvakrat hitreje kot denimo zelje sort Rodynda, Granat ali Fidelkraut, ki potrebujejo 90–100 dni, v tem času pa dosežejo dvakrat večjo težo in so njihovi listi tanki kot papir. Ker zelje potrebuje veliko vlage in svežine, ni modro, da sorte, ki imajo dolgo vegetacijo, cmarimo na soncu vse poletje. Spomladi je dobro gojiti zgodnje sorte, ki bodo zaključile rast, še preden nastopi najhujša vročina. Pozna zelja z dolgo vegetacijsko dobo pa sadimo julija, da naredijo glave do konca oktobra.
Snežne in puščavske kraljice
Pri solatah ne gre toliko za čas vegetacije kot za prilagojenost pogojem, v katerih bodo rasle. Večina solat od trenutka, ko jih presadimo (torej ko dosežejo velikost sadike), potrebujejo še 4–6 tednov, da jih lahko začnemo obirati, oziroma 8–10 tednov, če želimo, da naredijo glave.
Katere bomo izbrali, pa je odvisno od tega, kaj si od njih želimo.
Zgodaj spomladi je dobro posejati sorte, ki dobro prenašajo mraz in jim celo zmrzal ne pride do živega. Berivka Lattughino, rozetasta solata Catalogna, krhkolistna glavnata solata Pariška ali Posavka so sorte, ki imajo rade svežino in vlago, zato jih sejemo oziroma presajamo zgodaj spomladi.
Ko pa se začneta vročina in suša, so z njimi same težave in je takrat teren bolje prepustiti solatam, ki jim prav takšni pogoji ustrezajo.
Če imate sušna peščena tla, bo najmanj dela z rozetasto solato Till. Nasploh so rozetaste solate, ki jih lahko večkrat oberemo, odlična rešitev za vrtove, kjer je prostor omejen.
Če vas že glava boli od branja in se sprašujete, »le zakaj sem zastavil takšno vprašanje«, pa poiščite »štirisezonski čudež«, sorto solate, ki prenese tako mraz kot vročino, pod pogojem, da jo redno zalivate.
Če pa je za vas tudi to problem, obstaja rešitev, ki se ji reče poletni čudež (Marvilla de verano) – to je solata, ki odlično prenaša sušo in vročino.
Veliko ljudi vztraja pri gojenju mehkolistne glavnate solate Majska kraljica, ki jo nosijo v spominu še iz otroških dni. Žal se je klima toliko spremenila, da jo boste le redko pridelali brez zapletov. Ta sorta je zelo občutljiva za sušo in vročino – in ker imamo poletje skorajda že od februarja, takšne občutljive solatnice ne rasejo dobro.
Kot vidite, domača naloga, ki jo opravite za mizo, pomaga, da bo na terenu lažje. S pravilno izbiro sort bo manj zalivanja, okopavanja, zastiranja ... Zato je zelo smotrno narediti dober načrt in izbrati sorte, zaradi katerih nas bo najmanj bolela glava.
Slovenija (še) ni Makedonija
Kljub temu da klimatske spremembe prinašajo veliko več toplih dni, pogoji pri nas še vedno niso idealni za toploljubne rastline, kot so paradižniki, paprike, melancani, lubenice in melone. Prav te pa gojimo vsako leto bolj in temu primerno so tudi police s semeni prav vsako leto bolj polne različnih sort.
Če se lotevate gojenja ljubiteljic toplote, bodo od vas želele prav to. Da jih ponoči ne zebe, da jim dež ne moči listov, da imajo tople noge ..., skratka hočejo toploto in suhost. Teden mokrih dni in mrzlih noči praviloma uniči paradižnike, ki niso pod streho, premražene paprike pa so tako travmatizirane, da šest tednov niti pomislijo ne, da bi ponovno zacvetele.
Preden dvignete roke od vrtnarjenja in se odločite za šah, ker je preprostejši, vam lahko namignem, da tudi tu obstajajo rešitve – le poglobite se v karakteristike sort. (Kar ne piše na vrečkah, poiščite na spletu ali v katalogih za profesionalne pridelovalce.)
Najbolj priljubljeni paradižniki, kot je volovsko srce, so, žal, tudi najbolj občutljivi za številne bolezni in mraz. Manjši plodovi pa so tolerantnejši in dozorevajo tudi oktobra ali novembra.
Če bomo sadili paradižnike pod milim nebom, je bolje saditi sorte, ki so trpežne: npr. nizki grmičasti paradižnik Grande ali slovensko sorto Jani. Tem ne ščipamo stranskih poganjkov, ker prav na njih bogato obrodijo. Naredijo grmičke premera do enega metra in jih ni treba privezovati (razen če so veje zelo obložene in jih malo podpremo, da ne ležijo na tleh).
Pri odpornih paradižnikih je kožica praviloma debelejša, zato jih nekateri ne marajo v solatah. Odpornost ima svojo ceno, pomembno pa je, da bo na koncu shramba polna dobrih omak.
V nasprotju s takšnimi bolj divjimi sortami, ki znajo same poskrbeti zase, pa imamo tudi visoke, vitke, ki jih je treba zelo močno »pincirati« in jim ohranjati obliko, sicer bodo zgubljali energijo v stranskih poganjkih, namesto da obrodijo.
Ker je sort vsako leto več, je dobro narediti načrt, koliko paradižnikov potrebujemo in za kakšen namen. Škoda je posaditi preveč solatnih paradižnikov ali češnjevcev, potem pa ugotoviti, da jih sproti ne morete pojesti, z njimi kuhati omake pa je jalovo delo, ker imajo preveč vode in semen.
Za sušenje so najprimernejše sorte Scatalone, za kuhanje pa pelati vseh barv in oblik.
Sorte Bon Piere in Val so dovolj sočne za solate in še vedno dovolj mesnate za kuhanje mezge.
Češnjevci so sladki, vendar jih moramo pojesti relativno hitro. Ko jih odtrgamo, hitro počijo in tam začnejo gniti. Zato jih je za shranjevanje bolje obirati skupaj s peclji.
Pri nas doma smo skozi leta ugotovili, da nam za solate zadošča že 4–5 sadik. Vse druge pa izbiramo z namenom, da bodo čim preprostejši za pridelavo in shranjevanje. Odlične opise sort najdete na spletni strani amarant.si.
Več v reviji Zarja Jana št. 19, 12. 5. 2020
