V škofijsko romarsko središče v Turnišču, kjer stoji prekrasna cerkev Marijinega vnebovzetja, je prišel pred petimi leti. V župniji živi v skupnosti z dvema bratoma iz reda minoritov, kjer se je tudi začela njegova duhovn(išk)a pot. S fotografom sva parkirala pred velikim vrtom, za katerim so se po travniku veselo sprehajale kokoši in gosi. »Sami skrbimo za vse to, smo samooskrbni,« se je nasmehnil župnik, ko naju je pozdravil. Ob vratih v župnijo se je bohotil limonovec, s katerega je brat Andrej pred nami utrgal sadež, ki se je kasneje znašel na naših krožnikih – bratje so naju namreč prijazno povabili na kosilo. »Za štiri ure na dan po navadi pride gospodinja, da nam skuha kosilo, velikokrat pa si ga pripravimo sami.« Zaupal nam je, da prav rad kaj dobrega skuha. V njihovi pisarni sem za računalnikom namesto stola takoj opazila terapevtsko žogo. Ko sem z nasmehom pokazala nanjo, je skomignil, da je to še iz časov njegove fizioterapevtske kariere. Tale pogovor bo še zelo zanimiv, sem pomislila, ko sva končno sedla. 

»Posnetek vašega petja je postal prava mala senzacija na družbenih omrežjih, najbrž kaj takega niste pričakovali?« me je zanimalo. »Kje pa! Dva dni po tem, ko sem videl, kaj se dogaja, sem bil povsem zaskrbljen. Prav premišljeval sem, ali se izpostaviti ali ne. Potem sem si rekel, če je to nagovorilo ljudi, je gotovo v redu!« 

Od nekdaj je rad pel. »Ampak so me že v osnovni šoli vrgli iz zbora, ker naj ne bi imel posluha. Ko mi je kasneje, v gimnaziji, kjer smo imeli pol leta glasbo, tudi profesorica rekla, da nimam posluha, je to postalo moja travma. Pa tako rad sem pel! Tega ne bom zatrl v sebi, sem si rekel in se začel spogledovati z neko glasbeno skupino za petje v cerkvi. Potem sem šel pa še v šolo petja.« V prejšnjem življenju, se je nasmehnil, v času, ko je bil še fizioterapevt, so ga vsi poznali kot tistega, ki rad poje. V živo pa je prvič zapel šele v Turnišču. »Večkrat smo že organizirali koncerte Klic dobrote, na katerih zbiramo denar za naše ljudi, ki potrebujejo pomoč. Napišem scenarij, vodim, pa tudi kakšno zapojem.« Na koncertu za invalida, ki je zaradi bolezni izgubil obe nogi, je zapel kar dve pesmi – Ko dvigneš me in Življenje, prevod Dragojevićeve Galeb i ja. Ljudje so ga začeli hvaliti, da dobro poje, in tako se je opogumil. »Posnetek iz cerkve je bil kot duhovni impulz namenjen določenemu krogu ljudi iz različnih skupin, s katerimi se srečujemo. Pesem Življenje, ki jo je Damjana Golavšek poslovenila pred več kot 25 leti, pa me spremlja že večji del življenja. Ko sem doživljal temo, ko sem bil v stiski, me je vedno povlekla naprej. Je moja življenjska izpoved.«