Odlagala sem, kolikor sem mogla, ampak slednjič sem si le morala umiti lase. Umazane, trde kot žica, sem nekako krotila, je pa bilo jasno, da bodo podivjali, ko jim bom privoščila šampon in regenerator. Tik pred karanteno sem hotela k frizerju, a se mi ni izšlo. Bila sem podobna teti Pehti, lasje so mi štrleli na vse strani, predolgi so bili, da bi jih lahko spravila v spodobno obliko, in prekratki, da bi jih lahko spela.

Zvečer, ko so že vsi spali, sem z vzdihom zlezla pod prho in si umila lase, na hitro sem jih posušila in se spravila v posteljo. Zjutraj sem odtavala pred ogledalo in zagledala, kar sem pričakovala – bila sem kot omelo. Zdaj pa dost', sem si rekla in pograbila škarje. Čopek za čopkom sem prirezovala, da mi lasje niso več silili v oči, potem sem jih temeljito premazala z utrjevalcem ter se jih lotila s fenom in krtačo. Zadeva se je kar posrečila, saj me je falanga pri zajtrku na ves glas obtoževala, da sem zgodaj zjutraj skrivaj pobegnila k frizerju. In ogrozila našo družino zaradi strašnega virusa. Komaj sem jim dopovedala, da sem zadevo na glavi povzročila sama. Res je, me je podprla babica. »Ko je bila osnovnošolka, je postrigla ves razred, takrat so bile v modi neke nove frizure, pa so jih vsi hoteli imeti. Starši ostriženih učencev so jo potem s škarjami lovili okrog vogalov in hoteli ostriči na balin!«

Če si že tako spretna, pa me obrij, je zaječal cenjeni soprog, izkazalo se je, da ga popoldne čaka videokonferenca, v sporočilu je bilo trikrat podčrtano, da se pričakuje urejenost, običajna za delovna mesta sodelujočih. Brada cenjenega soproga je bila precej dolga, brki so mu že silili v usta in jasno brivnik temu ni bil kos. A te naj kar s škarjami, sem se zgrozila. Strižnik potrebuje, je pojasnil koruzniški zet, on ga sicer ima, ker se včasih pobrije na balin, ampak je doma pri starših. Bi bil tako prijazen in ga spravil na našo lokacijo, saj je vendar doma v isti občini? Ne more, je zaječal, ker ima videokonferenco čez pol ure, lahko pa prosi očeta, da ga prinese. In ga je res. Gospod je tako vpil, da smo ga vsi slišali, češ da ga bomo gotovo okužili. Čudno smo se spogledali in po hčerinem mahanju sem ugotovila, da se je najdražji doma izgovoril, da smo vsi v izolaciji, ker imam jaz koronavirus. No, ampak se je le vdal. S kolesom se je pripeljal do vrtnih vrat in tisto reč vrgel v nabiralnik. Zdi se mi, da se je pri tem pokrižal.

Popoldne sem poklicala nekaj prijateljic, celo sliko sem vklopila na telefonu (zdaj, ko nisem več tako hudo razmršena) in vse so glasno kričale, kje hudiča sem našla frizerja. Sama sem se, sem se pohvalila, in posledice so bil neslutene – druga za drugo so skrivaj capljale v shrambo za orodje na našem vrtu, našemljene v dolge dežne plašče, vrtnarske rokavice in kirurške maske (ena ima namreč moža na pravem mestu in jih je priskrbel). Z umitimi, še mokrimi lasmi. Najprej so morale podpisati izjavo, da me ne bodo tožile, potem pa sem začela striči. Ne boste verjeli, po friziranju nikakor niso bile videti slabše kot prej. Morda pa mi je koronavirus prinesel rezervni poklic – frizerka?

Potem slišim zvečer pri poročilih, da bodo poleg trgovin z gradbenim materialom najbrž odprli tudi frizerske salone. Fak. 

Zarja Jana št. 16, 21. 4. 2020