Čeprav beseda »starec« ni ravno ljubezniva, jo zadnje čase mladi uporabljajo skoraj ljubkovalno. Moji starci. Kako bo, ko bo zmešnjave s koronavirusom konec in bodo mnogi mladi ugotovili, da dela zanje ni več? Bodo vsega krivi starci? Bom pojasnila.
Ko je razpadla Sovjetska zveza in je Rusija 1. januarja 1992 prešla v tržni sistem, torej v kapitalizem, sem bila v Moskvi. Ne bom opisovala, kakšno pomanjkanje vsega je bilo prej in kakšen kaos, ko je vsak prodajal vse, in to kjerkoli, je bil, tisto, kar me je hudo presenetilo, pa je bil grd odnos mladih do starejših, še posebej tistih, ki so si ob raznih obletnicah pripenjali medalje na prsi. Nekako takole, »vi ste krivi, ker ste tako dolgo podpirali komunizem, krivi ste, da je sojuz razpadel, da nismo več imperij«, pri tem pa so živeli od pokojnin svojih staršev, ker mnogi niso imeli zaposlitve. Čez noč so bile moskovske ulice polne priletnih beračev, predvsem objokanih babušk, ki so tožile, da so jim vse pobrali in so vsem odveč.
Spreletava me, da se bo nekaj takšnega zgodilo tudi po epidemiji, ko bo neusmiljena statistika pokazala, kar vemo že zdaj – da umirajo starejši, ki imajo veliko zdravstvenih težav ali pa so shirani od starosti, mlajši pa le, če so resno bolni. Mlade in zdrave, ki so umrli zaradi okužbe, preštevamo dobesedno na prste. In čeprav torej vemo, da so ogroženi predvsem starejši (nosečnice pa ne, ker jih očitno varujejo hormoni), ni prišlo nikomur na misel, da bi najprej z vso opremo, ki jo sploh imamo, in z močnimi strokovno usposobljenimi ekipami zavarovali domove za upokojence. Namesto tega je vlada dopustila, da negovalci, le redki imajo kakšno medicinsko znanje, skoraj pregorijo, pri tem pa bi si morali maske šivati sami ter razkuževati s kisom in varikino. Ali kaj. Poslušamo kup nesmislov, kot je ta, da bi morali sorodniki jemati oskrbovance domov, pri tem pa je večina nepokretnih, domači jih ne morejo in ne znajo negovati, ker tudi ustreznih naprav nimajo, vprašanje je tudi, ali sploh imajo prostor. Mnogi upokojenci so prodali svoje stanovanje, da lahko plačujejo oskrbnino v domu, njihovi otroci pa morda nimajo palače. Pri tem je jasno, da se v času epidemije ne bi smeli vrniti v dom, bi pa morali plačevati večino oskrbnine, no, razen hrane, ki ni največji strošek. A se hecate?
Vsi z zanimanjem sledimo švedskemu eksperimentu, kjer so s priporočili (in ne prepovedmi) osamili le starejše in druge ranljive skupine, srednješolci in študentje imajo pouk na daljavo, osnovnošolci in vrtčevski otroci pa imajo varstvo in pouk. Trgovine so odprte, restavracije delujejo, športni parki in bazeni so odprti, vendar je vse skupaj manj obljudeno, kot je bilo, ljudje spoštujejo osamo in razdaljo med seboj. Ja, seveda imajo okužene in tudi umirajo, ampak smrtnost v povprečju ni večja kot vsako leto ob tem času. Če bo huje, bodo ukrepe poostrili.
Nemci pa nameravajo splošno karanteno ukiniti po velikonočnih praznikih, da ne bodo popolnoma razsuli gospodarstva. Omejitve bodo veljale le za tiste nad 60 let, državljani pa se bodo morali sprijazniti z dejstvom, da bodo okužene nadzirali, če so res v karanteni. Nekateri pač razmišljajo o tem, da bodo zaradi virusa, ki za veliko večino prebivalstva ni nevaren, po epidemiji ljudje umirali zaradi brezposelnosti, revščine in brezperspektivnosti. In se bodo spraševali (bog mi odpusti to misel), ali je bilo zaradi nekaj starcev, ki bi tako ali tako kmalu umrli, vredno sesuti svet, ki bo po epidemiji vsekakor drugačen, ni pa nujno, da bo boljši. Vsekakor pa bodo imeli vsi polne omare razkužil in mask.
Mimogrede, na Švedskem odloča o ukrepih glavni epidemiolog, pri nas (in ne le pri nas) pa politiki. Politikantstvo je žal odporno proti vsem virusom. Ravnokar razmišljam, ali me bodo kamenjali, ker se z ljubljansko registracijo spuščam z enega od vipavskih hribov v trgovino po mleko in kruh, z masko, ki sem si jo sešila sama, in z razkužilom, ki mi ga je pripravila prijateljica farmacevtka. V trgovino moram pravočasno, ker me lahko iz nje redarji naženejo, če ne bom nakupila do desetih, kar se je zgodilo moji sosedi. Tisti dve uri zjutraj za nas namreč nista rezervirani, ampak zapovedani, potem se ne smemo več prikazati.
Tudi jaz namreč sodim v kategorijo ranljivih skupin.
Objavljeno v reviji Zarja Jana št. 14, 7. 4. 2020
