Piše: Bernarda Jeklin
Prejšnji ponedeljek je bil grozen. Sedela sem pred televizorjem kot prisesana in zrla v začetek ameriške tragedije z New Yorkom v glavni vlogi. Podrobneje o tem nima smisla pisati, saj se zgodovina ta čas vrti hitreje kot koledar, in ko to berete, je v Združenih državah najbrž že čisto druga zgodba kot ta čas, seveda neizbežno tragična. Kot drugod. Morda še bolj. Vseskozi smo vsi vedeli, da je ameriško zdravstvo na psu, se pravi, javno zdravstvo, ki ga tako rekoč ni, zasebno zdravstvo pa je presunljivo drago. Preprostemu človeku je bilo vseskozi priporočeno, naj rajši ne zboli. Obama je sicer v tem pogledu nekaj poskušal, a svojih zamisli ni uspel uresničiti. Rečeno je bilo tudi, da so Američani preveč ponosen narod, da bi si kupovali nekakšno javno zdravstveno podporo. Pravi Američan mora znati poskrbeti zase, tudi zdravje, sam.
Tragedija se je uradno začela prejšnji ponedeljek. V Združenih državah je bilo jutro, ko je stopil pred televizijske kamere CNN newyorški župan Bill de Blasio, z njim ima mesto srečo v nesreči. Nič ni ovinkaril, nič leporečil: New York, največjo ameriško metropolo, srčiko napada koronavirusa na ameriških tleh, čaka naslednji teden, torej teden, v katerem ste vi že, popolna katastrofa z nič koliko mrtvimi, če ne bo v nekaj dneh prispela mega pošiljka z maskami, rokavicami, respiratorji, ker imajo potrebne opreme le še do konca prejšnjega tedna. In če se ne bodo meščani končno dodobra zresnili in zapopadli, kaj se jim v resnici dogaja. Mesto s 26 tisoč restavracijami in nič koliko drugimi smrtonosnimi združevalnimi kotički je na pragu najhujše katastrofe v svoji zgodovini.
In če je kdo doslej, kak ne docela prišteven čudak, še podcenjeval tisto, kar se nam dogaja ta čas, je morala biti spreobrnitev bliskovita. Govor je bil vendar o propadu New Yorka.
Nekaj pozneje je imel tiskovno konferenco tudi Trump, ki zdaj vsakodnevno nastopa pred kamerami. Vil je roke in razlagal, kako nikjer, za noben denar, ni mogoče kupiti zaščitnih mask in da America ni več first (prva), ne glede na to, koliko denarja proizvajalcem za nujno medicinsko kramo ponudi, in za vse neskončne milijone Američanov seveda potrebuje še mnogo več milijonov mask.
Bilo je obupno gledati, zvenelo je kot skrajno neposrečene moraste sanje. In v tednu, ki se je pravkar začel, ne bo katastrofa eksplodirala le v Združenih državah, v Evropi čaka ples smrti zdaj Angleže, kjer se je Johnson dolgo igral dečka s čudežno paličico, zdaj pa je cesar gol in obolelost za korono se že dviga v nebo: spet apokalipsa. Da Španije, kjer je katastrofa že znucana tema, sploh ne omenjam.
Tisto, kar sem na tem mestu poskušala sporočiti pred tednom dni, se uresničuje vse bolj in bolj. Kitajce zdaj prosijo za pomoč in nasvet že neštete vlade, organizacije, tudi posamezniki: Vi, ki imate izkušnje, pomagajte! (Kitajski premier si, oborožen s črnim humorjem, bržčas brunda v brk: Lahko ponudimo tudi komunizem. Se pravi trdo roko.) Sicer je Kitajce treba pohvaliti. So sočutni, uvidevni in pripravljeni na nenehno dragoceno pomoč.
Prvi in najnujnejši ukrepi držav, ki jih je že dosegla mikrovirusna apokalipsa, so si v naboru najnujnejših ukazov skrajno podobni. Z eno izjemo: govor je o mali, prijazni Danski. Tam so v naboru prvih uvodnih prepovedi poudarjeno morali zapreti tudi svoje bordele. Ali zato, ker so Danci tako strašno seksualno razpoloženi, ali zato, ker jih je morda tam pač ogromno; morda tudi zato, ker so Danci v teh okoliščinah praktično pametnejši od drugih okoli sebe. To se še ne ve. Ugibanje o pomembnosti danskih bordelov je obešenjaška smešnica v teh togih, krutih in tako silovito zresnjenih časih. Ti časi že dolgo pogrešajo malce smeha, vsemu navkljub. Premišljajte prosim tudi o tem. Da je treba v teh časih nujno iskati tudi smeh.
Do neke mere zabavno je še dejstvo, da se v vrsti drugih prepovedi ta čas ne moreš poročiti. Da je to slaba novica? Nisem prepričana. Za marsikoga je ta hecni nujni odlog tudi življenjska priložnost, da v resnici ne stori življenjske bedarije; morda celo katastrofe. Ena velikanska katastrofa je morda preprečila drugo majceno.
Tik preden sem se lotila tega pisanja, sem na televiziji ujela še eno tiskovno konferenco iz New Yorka, to pot je bil za mikrofonom guverner države New York Andrew Cuomo. Ne, ni bila videokonferenca, novinarji so tu sedeli v dvorani, a skrbno oddaljeni drug od drugega. Tudi Cuomo se je izkazal za odličnega govorca in izvrstnega politika. To pot niso bile na prvem mestu maske ali respiratorji, nekaj malega te odrešilne robe so medtem že uspeli nabaviti. Na prvem mestu so zdaj, to je bilo seveda pričakovano, bolniške postelje. New Yorku že obupno primanjkuje bolniških postelj, kriza je neznosna. Smrtna. Nekdo je vprašal, ali morajo biti prav bolniške postelje. Ne, je rekel Cuomo, lahko so tudi navadne preproste postelje, tudi znucane in iz zelo starih časov. Samo da lahko bolniki na njih ležijo. Tako ta čas in morda tudi v času, ko to prebirate, od vsepovsod tovorijo v New York nove in stare postelje. Postelja je v New Yorku zdaj meja med življenjem in smrtjo.
***Ta čas in morda tudi v času, ko to prebirate, od vsepovsod tovorijo v New York nove in stare postelje. Postelja je v New Yorku zdaj meja med življenjem in smrtjo.***
