Samopostrežna prodaja kruha, sadja in zelenjave v enih od diskontnih prodajaln v teh dneh. On, napihnjen kot žaba, z neorokavičeno roko šari med žemljicami. Ta ja, ta ne, morda pa tista … Sosed ga opomni. »Ne j…, a ne vidiš, da se mi mudi!« In užaljeno odkoraka. Malo naprej gospa z rutko in klobučkom izbira sadje. Po enakem principu, brez rokavic. »Kaj pa virusi?« jo opomnim. Če bi pogledi ubijali, me ne bi bilo več. Vsak dan jih nekaj, ki jih je strah, da jih je virus že ujel, mimo referenčnih točk odkoraka naravnost na urgenco!? Pravila so za rajo! Beda človeške ničevosti. In zagotovilo, da bo imel pri nas virus lahko delo.

Ampak saj tudi zdravniki menda še vedno ne vedo, kako in kaj. Že zato, da bi jim lažje zaupali, bi bilo bolje, če bi jih zdravniška zbornica, ki je njihova strokovna – ne sindikalna! –organizacija sama podučila in ne bi iz vseh delala bedakov. Si predstavljate gasilca, ki bi stal pred gorečo hišo in ministrstvo za obrambo spraševal, kaj zdaj?

Več v reviji Zarja Jana št. 11, 17. 3. 2020