Če ste vsaj del življenja preživeli v oni drugi državi, vam je morda, tako kot meni, osmi marec ostal v spominu kot orgija rdečih nageljnov in nepreglednih množic žensk, ki so se pozno popoldne precej dobre volje vračale domov – v službi so za praznik žensk dobile prost dan in svečano malico.
Še moški so dobili prost dan, četudi niso ničesar praznovali. Ah, zlati časi.
Nikoli se nismo zelo ukvarjale s tem, kaj pravzaprav praznujemo in zakaj. Zagotovljena sta bila prost dan in žur, prav tako kot so bile zagotovljene pravice, za katere smo brezskrbno domnevale, da so za vedno naše, ker smo si jih že enkrat priborile.
Najprej sta šla prost dan in žur, to smo še korenjaško prenesle, ampak zdaj so začele pripravljati kovčke tudi pravice, za katere smo mislile, da bodo za vedno z nami. Na primer pravica do spolne nedotakljivosti, ta se že lep čas počuti nekam … posiljeno, pa pravica do svobodnega odločanja o lastnem telesu, ki se ves čas živčno ozira čez ramo in ima v kotu pripravljeno culico z najpotrebnejšim. In ji paranoje sploh ne gre zameriti, vsake toliko jo začnejo naskakovati pravičniški »borci za družino« ali »borci za otroke«, kakorkoli se pač priložnostno poimenujejo tisti, ki bi ženskam radi vzeli kontracepcijo in pravico do splava. Ponekod jim je to že uspelo. Pri nas ne, ker gremo vedno znova na okope in smo jo doslej še vedno ubranile.
Kot je nekdo rekel, včasih res potrebuješ jajca, da si ženska.
Ali pa vsaj jeklene jajčnike.
Pa smo na seznamih, kjer merijo enakovredno obravnavo med moškimi in ženskami, precej visoko, pri nas je razkorak med spoloma eden najmanjših na svetu, manj kot osem odstotkov. Izračunali so, da ženske v svetu zaslužijo povprečno dvajset odstotkov manj kot moški, plačne enakosti pa ne bo prej kot leta 2059, če bo šlo s takim tempom naprej. Pri nas morda malce prej – ampak ne še zdaj. Oh, definitivno še ne zdaj: takole pravi Statistični urad RS (najnovejši podatki so za leto 2018): »Povprečna mesečna bruto plača zaposlenih moških v letu 2018 je bila za 3,3 % višja od slovenskega povprečja in je znašala 1.836 EUR, povprečna mesečna bruto plača zaposlenih žensk pa je bila za 3,9 % nižja od povprečja in je znašala 1.709 EUR.« Glede na leto poprej se je moškim plača dvignila povprečno za 67 evrov, ženskam pa za 45, se jim je pa zato zvišal odstotek zaostanka za povprečjem, s 3,3 je šel na 3,9, medtem ko je moškim odstotek odstopanja od povprečja poskočil z 2,8 na 3,3 odstotka. V napačno smer gremo, plačna neenakost nam raste, ni nihče opazil?
Oh, in lani smo prvič stopili v maloštevilno družbo držav, ki imajo več moških kot žensk: na vsakih sto dedcev naštejemo samo še 99,8 ženske.
V New Yorku se je kot zgodnje osmomarčno darilo končalo (prvo) sojenje filmskemu producentu Harveyju Weinsteinu: kriv je in končal bo za zapahi, čeprav še niso povedali, za koliko časa. Pri nas pa smo samo nekaj dni pozneje brali o razveljavitvi sodbe skupinskemu posiljevalcu, ki mu je prvostopenjsko sodišče prisodilo leto manj od najnižje z zakonom določene kazni – za nagrado, očitno, ker žrtve ni poškodoval in ker je »posilstvo trajalo relativno kratko«. Kaj, medalje mu pa niso dali? Vsekakor se je spet pritožil.
Junak je s še dvema pajdašema posilil pijano sedemnajstletnico, a trdil, da je nedolžen. Na sodbo se je pritožil. Njegova partnerica tudi. Tožilec tudi. Višje sodišče je dalo prav tožilcu in posiljevalcu tokrat prisodilo leto več, tri leta zapora. Torej goli zakonski minimum za skupinsko posilstvo (zakon predpisuje od tri do petnajst let). Naši sodniki imajo mehko srce za posiljevalce in druge spolne predatorje, dosojajo jim mile kazni, včasih jih obsodijo samo pogojno. Harvey Weinstein bi moral zahtevati, da mu sodijo v Sloveniji.
Tudi Zdravniška zbornica strumno stoji za svojimi člani, ki so kršili spolno nedotakljivost svojih bolnic. Saj se spomnite, tisti mariborski zobozdravnik je kljub obsodbi (pogojni, jasno) še vedno zobozdravnik. Zdravnik iz Razkrižja, ki mladim bolnicam rad meri srčni utrip med stegni, tudi (pogojno) obsojen, je – z županovo podporo – še vedno tam.
V razmislek: odlična in inovativna tržna niša, glejte, morda bi lahko uvedli neko vrsto sodnega turizma. Za začetek se odpovem avtorskim pravicam in vam podarim slogan: Če ste obtoženi spolnih deliktov, pridite k nam, milo vam bomo sodili. Moj drugi predlog, Posiljevalci, dobrodošli v SLOVEniji, je pa najbrž preveč udaren?
Škotski parlament je prejšnji teden, prvi na svetu, sprejel »zakon o menstruacijskih izdelkih«, ki določa, da so vložki in tamponi za vse ženske brezplačni. Veliko držav je že znižalo DDV za te izdelke ali ga povsem odpravilo, Škoti pa so prvi, ki so rekli, pa saj to vendar ni nobeno razkošje, zakaj bi ljudi kaznovali zaradi normalnih telesnih funkcij? Da bo ta zakon »poslal resnično sporočilo ljudem te dežele, kako resno parlament jemlje enakost med spoloma«, pravi njegova predlagateljica.
Slovenke medtem še vedno vsak mesec krvavijo ob razkošnem 22-odstotnem DDV, enem najvišjih na svetu. Lepo je biti Slovenka. Ampak stane.
Srečen osmi marec. In prosim, ne nosite mi nageljnov. Nikoli jih nisem marala.
Zarja št. 9, 3.3.2020
