Procesi globalizacije so do skrajnosti zaostrili materializem, s tem pa tudi odmik od humanih vrednot v kult stvari, ob opolnomočenju pohlepa po denarju, volje do moči in popolnega nadzora nad ljudmi, vse to ob medijskem paradiranju egocentričnih narcisoidnih psihopatov. Laži, manipulacije in korupcija so normalna orodja teh izrodkov človeštva, ki jim ob strani stoji država z vojsko in policijo. Le samoorganizacija ljudstva lahko nevtralizira moč elit, in eno od možnih poti nam kaže antični filozof Epikur.
Rešujemo človeštvo ali kapitalizem?
Če spremljamo medijsko histerijo okrog globalnega segrevanja, ki ne upošteva nobenih drugih tveganj razen »strupenega« CO2, bomo komajda zasledili namig, da bi se morali najprej lotiti radikalnih sprememb gospodarskega sistema. Govoriči se o Green New Deal, o novih »zelenih« tehnologijah, ki naj bi rešile človeštvo, obenem pa se nemoteno uporablja izraz »zelena rast«. In spet smo pri rasti, tokrat zamaskirani v reševanje civilizacije. Rešitev civilizacije pa ni možna, dokler se bomo oklepali dogme neomejene rasti, saj je planet omejen. Na ta način ne rešujemo človeštva, ampak le kapitalizem, ki si je s tem našel novo platformo za kovanje dobičkov.
Okoljski načrti Green New Deal so drzni, toda boljši izraz bi bil, da so neizvedljivi. EU naj bi postala ogljično nevtralna do leta 2050, Avstrija nove koalicije konzervativcev in zelenih pa že do leta 2040, deset let pred ciljem EU, ob tem, da naj bi Avstrija od leta 2030 pridobivala električno energijo samo iz obnovljivih virov! V evropskem kontekstu gre za mnogo širšo energetsko dilemo, ki je najbolj razvidna v Nemčiji. Nemčija se odpoveduje tako jedrskim elektrarnam kot termoelektrarnam, ob tem se poraba energije nenehno povečuje, obnovljivi viri pa zadoščajo za samo kakih 40 odstotkov sedanje porabe električne energije. Niti zeleni niti klimatski aktivisti nimajo pojma, kako rešiti ta problem, zato mi ni jasno, kaj se dogaja s politiko, ki sprejema utopične načrte. Pa kaj so vsi politiki nori?
V pričakovanju upada svetovne ekonomije
Če odmislimo norost politikov, ki so opravilno nesposobni strateškega upravljanja prihodnosti človeštva, potem se moramo zavedati, da bo nasilno razogljičenje življenja ljudstva v tako kratkem obdobju prineslo drastičen upad družbenega bruto produkta. Nedavna recesija nas še vedno opominja, koliko eksistenčnega strahu in tesnobe, družbene nestabilnosti, razmaha ektremizma in fundamentalizma ter migracij je prinesel zgolj nekajodstoten upad svetovnega gospodarstva. Vsekakor obstoji meja, ki je ne smemo preseči, sicer bo družbeni kolaps neizbežen. Vmes pa je siva cona, od sprejemanja najstrožjih ekoloških omejitev totalitarne države pa vse do krute realnosti dejanskega stanja in posledic uničevanja ekosistemov planeta.
Tu se znajdemo v coni prodaje odpustkov, ki jo Evropejci dobro poznamo iz zgodovinske prakse Katoliške cerkve, ki je porodila silovit upor oziroma reformacijo. Novejša različica odpustkov se dogaja ta čas. Naj navedem primer: množični turizem vse bolj ogroža zavarovana območja narave, toda oblast obiska ne prepove, temveč zaračuna vstopnino – »eko prispevek«, in procesije turistov se valijo naprej. Na koncu sta srečna oba, prodajalec odpustka prešteva večji priliv denarja, kupec pa si s plačilom odpustka pomiri slabo vest. Kaj pa narava? Ta ni pomembna, pomembna je le nova tržna niša.
Več v reviji Zarja Jana št. 3, 21. 1. 2020
