Pred leti je neki primorski poslovnež uvozil neskončne količine plastičnih kopren, s katerimi so nemški kmetje prekrivali svoja polja, in jih za celo goro nasul v najeto ograjeno dvorišče. Ko je okoliško ljudstvo podivjalo, češ da se pesticidi in gnojila s ponjav med vsakim dežjem stekajo v podtalnico, se je izgovarjal, da bo plastiko predelal v zabojnike za smeti. Kar se ni nikoli zgodilo. Z uvozom odpadkov je lepo zaslužil in svojo domovino spremenil v nemško smetišče. Kot smo do zdaj očitno mi imeli Madžarsko za slovensko greznico. Ali kaj. Ampak sosedje so rekli – ne, naj kar sami poskrbimo za svoj drek. In zdaj je seveda panika.
Ste doslej sploh vedeli, da v velikanskih čistilnih napravah ostaja blato, del ga lahko kompostiramo, večino pa ne, ker je polno težkih kovin? Ko so čistilne naprave gradili in jih z velikim pompom odpirali, ni bilo nikjer rečeno, kaj bodo z blatom, ki po logiki stvari pač bo. Bo že vse skupaj uredilo tržišče, a ne! Tisti, ki bo po najnižji ceni vozil naš »šit« po svetu, bo pač dobil posel. Ker naše ljube domovine ne bomo še bolj onesnaževali, kot jo že. In zdaj imamo, Madžari so rekli ne in tudi drugi, ki bi jim radi podtaknili komunalne in druge odpadke, se temu upirajo. Pa čeprav je iz že omenjenega blata mogoče delati umetne zemljine, gorivo in vrag vedi kaj vse še. In iz drugih odpadkov tudi, za kakšnega vraga jih sploh ločujemo, ko pa potem ne vemo, kaj bi z njimi? In kam bi jih dali. Ker takoj, ko se porodi kakšna ideja, se hkrati osnuje civilna iniciativa, ki je seveda proti. Ne zdaj in predvsem ne tu, ampak nekje drugje.
Pred dnevi sem se sprehajala po poljih okrog Kleč v Ljubljani, saj veste, to je varovano območje pitne vode za prestolnico, ki je zadnje čase kar naprej v medijih. Zaradi kanalizacije, ki da bo onesnažila pitno vodo, pa čeprav župan že skoraj na robu infarkta pojasnjuje, da cev absolutno tesni in da je pravzaprav garancija, da bomo pili čisto vodo, saj se bo vanjo stekalo kakšnih 2000 greznic, ki so zdaj speljane mimo vseh pravil. Ampak ne, civilna iniciativa protestira, kaj vem, morda ima prav, ampak še bolj prav bi bilo, ko bi šla kdaj na sprehod okrog Kleč. In bi videla, kaj vse kmetje posipavajo po njivah in kako jih prav zdaj zalivajo s cisternami gnojnice. A to pa ne pronica v podtalnico? Eden od vrtičkarjev (prav ti so menda najnevarnejši, ker v silni želji po lepem in obilnem pridelku uporabljajo enormne količine umetnih pripravkov) je kuril veliko grmado plastičnih vreč od gnojil in ponjav za prekrivanje. Smrdelo je po vsej četrti in zrak je bil tako nasičen s kemikalijami, da smo se sprehajali z robčki pred nosom.
Več v reviji Zarja Jana št. 51, 17. 12. 2019
