Odvrgel je eno samo petardo. Sara se je 14. novembra 2005 – da, zgodilo se je sredi novembra, ne na silvestrovo na kakšnem trgu tik pred trenutkom praznične evforije – v vlaku peljala iz Postojne proti Mariboru, kjer je obiskovala srednjo šolo za oblikovanje in živela v dijaškem domu. Tako kot po vsakem koncu tedna, ki ga je preživela doma v Ajdovščini. Sedela je in se učila, ko se je vlak ustavil na postaji v Šentjurju.
Skupina objestnih fantov je zapuščala vlak. Eden od njih je prižgal petardo, jo najprej vrgel na tla, potem pa z nogo brcnil tako, da je odletela proti Sarinemu obrazu. Uspelo ji je deloma obrniti glavo in si zavarovati obraz, počilo pa je neposredno v bližini njenega levega ušesa.
Od tistega trenutka ni nič več slišala. Bila je v stresu, tako da ni takoj opazila, da ji iz ušes teče kri. Iz las si je odstranjevala delčke petarde. Nekako se je zbrala, si na stranišču umila kri z obraza in prišla do dijaškega doma. Vzgojiteljica jo je takoj odpeljala v bolnišnico.
»Bolečine so bile neznosne. Živčevje je bilo uničeno, bila sem v šoku. Ko se ozrem na ta čas po poškodbi, vem, da je bil tisti pok huda prelomnica, saj se je moje življenje popolnoma spremenilo. Po enem tednu v bolnišnici so me eno leto spremljali bolečine in vnetja in odtlej je moj sluh poškodovan. Na levo uho ne slišim nič, na desno pa malce več kot 20 odstotkov.«
Zdravniška napaka in njene posledice. »Ne gre samo za sluh, posledice se neposredno kažejo tudi na drugih področjih. Leta so minila, a posledice so ostale. Veste, včasih mi kdo reče: 'Saj je samo sluh,' jaz pa vem, da sploh nima smisla odgovarjati. Ne zavedajo se tega, da je bilo to tako, kot da bi se morala na novo učiti hoditi. Vse sem morala postaviti na novo, morala sem se prilagoditi hendikepu. Pravzaprav sem morala vse začeti od začetka. Jaz pa sem bila takrat petnajstletna najstnica. V tistem času sem bila na začetku manekenske poti, odpirala so se mi nova obzorja, nato pa sem zaradi objestnosti nekega fanta in ene same petarde postala invalidka. Prvo leto je minilo v upanju, da se bo stanje stabiliziralo, da se mi bo sluh povrnil. Tudi zdravniki so mi dajali upanje, jaz pa sem globoko v sebi že takrat dojela, kaj se mi je zgodilo. Rekla sem si: 'Sara, sprijazniti se bo treba in življenje postaviti na nove temelje!' Hudo je bilo. V šoli mi je bilo težko, saj mi ves čas ni uspelo spremljati pouka, morala sem se naknadno učiti, najti čas za inštrukcije. V šoli se mi niso mogli in niso hoteli prilagajati, pa tudi sošolcem je bila moja naglušnost v breme. 'Daj, kar ti se pogovarjaj z njo, meni se ne da,' sem videla, kako govorijo drug drugemu in se iz mene norčujejo. Pa bi morali samo malo počasneje in glasneje govoriti, saj sem se zelo hitro naučila brati z ustnic. Tudi učitelji so pozabljali, da ne morem spremljati, kaj govorijo, če se sprehajajo po razredu. Leta so minevala in moja zdravnica, ki je v Mariboru veljala za eno najboljših, me je vsa ta leta prepričevala, da ne smem uporabljati slušnega aparata. Pa tudi sama sem si govorila: dokler ga ne uporabljam, sem jaz zmagovalka, ne pa tisti fant in tista petarda.«
Šest let in pol se je trudila ter mučila brez slušnega aparata. Na koncu je izvedela, da bi ga morala začeti uporabljati takoj po ozdravitvi ran. Povedali so ji, da je bila to zdravniška napaka.
Meni se že ne more zgoditi! »Sluh se mi ni nikoli povrnil, jaz pa sem srednjo šolo obiskovala s travmo, da sem 'tista luštna, ampak gluha', kot so govorili. A takrat sem že dobila debelo kožo, saj sem jo morala. Poiskala sem pomoč psihologinje, ker sem storilca kmalu prepoznala, in to prav tako na vlaku, sem se pa zelo bala soočenja z njim na sodišču. Psihologinja mi je veliko pomagala, sicer pa sem tudi sama veliko delala na sebi. Danes sem pokončna in samozavestna prav zato, ker sem se morala prebiti skozi trpljenje,« pravi Sara, za katero ni preprosto preživeti praznični čas in podoživljati vse te občutke. A se kljub temu ne izogiba vedno znova javno govoriti o vsem, kar je preživela. Pridružila se je tudi peticiji za prepoved pirotehnike, ker hoče javnost opozoriti, da je preveč ustrahovanja s temi sredstvi, da se tragedije vrstijo vsako leto in da lahko že en sam pok petarde trajno poškoduje sluh. »Vsi smo prepričani, da se nam kaj takega ne more zgoditi. Tudi jaz sem tako mislila, pa se mi je zgodilo, čeprav pirotehnike nikoli ne uporabljam. In zgodilo se mi je sredi novembra, v zaprtem javnem prostoru. Pred pirotehniko se zagotovo ne da povsem zavarovati. Nujna je popolna prepoved uporabe teh sredstev,« je prepričana Sara.
Več v reviji Zarja Jana št. 51, 17. 12. 2019
