Društvo Humanitarček – da je to »njen otrok«, vedno pravi Ninna – je taka zadnja linija. Za brezdomce, za ostarele, za vse ljudi v stiski. In čeprav v društvu deluje več prostovoljcev, je le Ninna njegov javni obraz in glas. »Vsako društvo ima obraz – Upornik Borisa Krabonjo, Botrstvo Anito Ogulin itd. Ne gre za medijsko prepoznavnost, temveč za dejstvo, da se izpostaviš na čelu ideje, projekta … in boš sprejel tudi kritike, posledice. Zato se vedno dogovorimo, kaj bo naše sporočilo ljudem. A malokdo se zaveda, da je to precej stresa, pritiska. En napačen stavek, pa je že lahko konotacija projekta čisto druga. To je pritisk, to je stres. In lažje je, če se zlomi samo eden kot šest ljudi, vsak po malo. 

Nisem Ilka. Ne, se smeje, »prepoznavajo me pa na ulici ne. Nisem ravno Ilka.« Mediji so pomoč in nadloga hkrati, prizna. »Mi smo se precej časa skrivali pred javnostjo. Nekje leta 2015 so nas ljudje malce bolje spoznali. Mediji včasih pomagajo, znajo pa biti naporni – evo, iskreno povem. Zame je to svet, v katerega se težko vklopim. Sama sem vanj vpeta tudi kot kolumnistka in nekako mi mora biti že zato malo bližji. Pa še en vidik je. Nimam (še) družine in je zato lažje.« A ko jo prosiš za pogovor, takoj pristane. Takoj. Ne pusti se prositi in loviti, čeprav ima ob službi zdravnice in humanitarnem delu dneve tako izpolnjene, da komaj najde luknjo za pogovor. Vendar jo najde.

Tole je tisto, kar je posebno pri Humanitarčku: ljudi, ki jim pomagajo, nikoli ne boste naši na naslovnicah. Ali pred kamero. Ninna ognjevito varuje njihovo zasebnost in njihovo dostojanstvo. Kadar zapisuje pretresljive zgodbe slovenskih starostnikov, ki jih berete v Zarji-Jani in drugih časopisih pa na FB-strani Humanitarčka, spremeni vsa imena. Zgodbe so pa – žal – resnične. Za pozabljene starostnike so pri Humanitarčku pognali #projektVida, s katerim ozaveščajo ljudi, da se ne obračajo stran, kadar vidijo starega človeka v stiski. Našli so jih že preko sto, Ninna osebno pozna njih in njihove zgodbe. »Vsakega posebej nosim s seboj,« pravi. Kako pri vseh teh težkih zgodbah ohranja zid med seboj in svetom, svoj oklep, čustveni odmik? Saj jih ne, odvrne. »Ne ohranjam distance, na trenutke si želim, da bi to znala. Vsaka taka zgodba me po eni strani oblikuje, spreminja. Tisti, ki jih srečamo in jim pomagamo, niso nikoli breme, saj naredimo vse, da jim pomagamo. Velika teža pa je pravzaprav zavedanje, da je to le peščica. Boli misel, da vseh ne bom(o) mogli nikoli rešiti.« Ne, ljudje je niso še nikoli razočarali, pravi, »družba pa. Vedno pravim, da ko kritiziramo sistem in družbo, pozabljamo, da je vsak od nas sistem, družba.«

Ko se bes poleže, me žene žalost. Kaj je tisto, kar človeka žene, da pomaga – vsak dan, dan za dnem, leto za letom, sistematično, trmasto, neuklonljivo? »Ne vem. Morda je kak gen? A najverjetneje je neka osnova v vsakem od nas. Tudi v meni. In ko zakorakaš enkrat v to bedo, ko vidiš, kako živijo ljudje – da jedo samo sladkor na žlico, da za lakoto pijejo kamilice ..., se nekaj v meni vedno znova zbudi. Tisti bes nad družbo, svetom ... Da je taka beda sploh mogoča. In morda me to žene. Bes nad neenakostjo. Bes nad krivicami. In ko se vse to poleže – me žene žalost, da smo kljub tehnološkemu razvoju nazadovali kot družba. Kot ljudje.«

Več v reviji Zarja/Jana št. 48, 26.11.2019