Barabe, je godrnjal cenjeni soprog med branjem časopisa, in seveda sem hotela vedeti, koga ima to pot v mislih. Vse tiste, ki s prirejenimi razpisi ali pa sploh brez njih molzejo državne denarje, se je jezil. Pa kaj je z menoj narobe, se je spraševal. »Na dovolj visokem mestu sem, da bi mi lahko kdo ponujal kakšno podkupnino, pa mi je ne. Očitno si samo domišljam, da sem pri koritu,« je bil že kar obupan. Zdi se mi, da moraš biti za podkupovanje temeljito usposobljen, sem ga tolažila. V obeh smereh. Kako to misliš, ga je začela moja meditacija zanimati. »Moraš, na primer, znati jemati. Jaz o tem nimam pojma, čeprav delam v poklicu, kjer je podkupovanje menda kar razširjeno. Sploh mi ni treba razmišljati, ali naj vzamemo ali ne, ker mi preprosto nikoli nihče nič ne ponuja,« sem mu pojasnjevala. Verjetno je treba ustrezno namigniti, da nekaj hočeš, in potem za tisto nekaj daš ali kaj. Ali pa sem videti kot jagababa, ki bo morebitnega podkupovalca pri priči sežgala na grmadi. Cenjeni soprog je vneto prikimal, s čimer si je prislužil sendvič za večerjo, ki si ga je moral pripraviti sam.
Seveda pa moraš tudi znati dajati, sem razpredala naprej. Jaz nikoli ne zavoham človeka, ki bi želel od mene vzeti podkupnino, zato da bi mi recimo skrajšal vrsto. Če je kje kakšen, ki mi daljša vrsto, ga tako temeljito naderem, da se mi potem najbrž ne upa reči, da obstajajo še druge poti za dosego cilja. Spomnim se redarja, ki je cenjenemu soprogu na nekem bližnjem otoku namignil, da nas za sto evrov mimo kilometrske vrste odpelje naravnost na trajekt. Moj najdražji se je tako razkuril, da smo se bali, da ga bo kap. Rjovel je v vseh znanih srednjeevropskih jezikih, da bo raje bridko smrt storil na razbeljenem soncu, kot pa pokvarjenemu redarju polnil rit. In dodal nekaj sočnih balkanskih kletvic. Nakar smo potem čakali štiri ure.
»Nehaj se no hvalisati, da si nepodkupljiva in da nikoli nikogar ne podkupuješ,« je rekla babica. »Življenje je pač sestavljeno iz nenehne korupcije. Kadar dobim za zajtrk palačinke z orehi in čokolado, mi je jasno, da hočeš, naj zlikam perilo. A ni tako?« No, pravzaprav je. »No, in če ne zlikam, dobim naslednje jutro h kavi dva dni star krof, čeprav dobro veš, da ne maram niti svežih. In če še zmeraj ne zlikam, mi odpreš ribjo konzervo, da mi je potem dva dni slabo. A ni tako?« No, no, nekdo mora tudi ribe pojesti. Sploh pa to ni korupcija, ampak izkazovanje pozitivnih in negativnih čustev do svojih bližnjih, sem se branila. Kaj pa je ribja konzerva v primerjavi s 75 milijoni, ki jih bodo za načrtovanje dolgotrajne oskrbe potratili zunanji sodelavci ustreznega ministrstva. Za ta denar bi lahko zgradili petnajst domov za ostarele! Potem se je oglasil cenjeni soprog, da nima nobene srajce zlikane. Orehov in čokolade je zmanjkalo, je rekla babica sitno. Pojdi vse to kupit, sem rekla najdražjemu. Bom, če mi boš medtem prišila gumb na vetrovko, je revsknil. Ah, ta korupcija!
Revija Zarja Jana, št. 40, 1. 10. 2019
