Tekst: JELKA SEŽUN
Foto: REUTERS, OSEBNI ARHIV
V življenju nisem srečala prav veliko duhovnikov in tisti, ki sem jih, me niso posebej očarali. Razen enega – ta je bil Pedro Opeka in me je čisto sezul. Ne verjamem, da je sploh opazil.
Saj niti ne morem s prstom pokazati in reči, to je bilo. Ne morem reči, oh, bil je tisti njegov nasmeh ali tisti modri pogled, bil je preprosto celoten paket: karizma, ki bi jo lahko ustekleničeval, pa absolutna odsotnost napuha, čeprav ima vse razloge, da bi se lahko postavljal s svojimi uspehi, pa tisto njegovo popolno sprejemanje ljudi z vsemi njihovimi napakami in celo tista takrat samo bežno zaslutena oslovska trma, ki zna biti zelo neprijetna za druge – ker ne moreš, preprosto ne moreš doseči vsega, kar je on dosegel, ne da bi bil včasih malo zoprn. Domnevam.
Kje so tisti otroci? In všeč mi je bilo, kako je povsem odkrito govoril tudi o svojih porazih. In o svojih solzah. Prišel je na Madagaskar, naiven dvaindvajsetleten mladič – oktobra naslednje leto bo od tega minilo petdeset let – poln zagona in dobrih namenov, potem je bil pa seveda šokiran, ko so ga tolikokrat izkoristili in okrog prinesli. »Mislil sem, da mi bo zmanjkalo solz,« nam je rekel. Ampak, je pristavil, »jokaš lahko samo petnajst minut, potem se moraš pa lotiti dela.«
Nekaj bridkosti je pa ostalo še desetletja pozneje: »Pred kratkim sem na televiziji videl dokumentarec o tistih krajih,« je rekel žalostno. »Nič se ni spremenilo, vse je ostalo enako, ista riževa polja – samo da morajo zdaj prehraniti dvakrat več ljudi. Kje so vsi tisti otroci, ki sem jih vzgajal, zakaj niso ničesar spremenili?«
Začel je namreč na podeželju Madagaskarja, potem pa ni mogel več gledati vse tiste bede in revščine, pa je prosil za premestitev. In je tako leta 1989 prišel v dvomilijonsko glavno mesto Antananarivo, kjer je bilo še veliko, veliko huje. In je potem svoj življenjski izziv našel na ogromnem smetišču, kjer so se otroci z živalmi ravsali za odvrženo hrano. Staršem je umrlo po pet, šest, sedem otrok, kar je še za Madagaskar, kjer je otroška smrtnost visoka, nenavadno veliko.
Z majhno pomočjo prijateljev. Danes je od orjaškega smetišča ostalo le še malo, namesto njega je zdaj na tistih dvajsetih hektarjih okrog dvajset vasi, ki jih je zgradil s svojo nevladno organizacijo Akamasoa (kar v malgaščini pomeni »dobri prijatelji«). In v teh vaseh imajo ljudje toplo vodo in elektriko – kar je na Madagaskarju še vedno redkost, s tem se ponaša le okrog 15 odstotkov hiš –, vsi otroci hodijo v šolo (na otoku kar okrog 30 odstotkov otrok ne obiskuje šole), vsi dobijo brezplačno kosilo, njihovi starši imajo pa službe. Večinoma slabo plačane, pravi oče Opeka, ampak službe so pa vendarle. In so še vedno revni – relativno –, vendar imajo streho nad glavo, niso lačni in njihovi otroci ne umirajo več, zdaj se jim nasmiha veliko svetlejša prihodnost.
Akamasoa je poleg stanovanjskih hiš zgradila še okrog sto šol, ki omogočajo izobrazbo od vrtca do univerze, pa zdravstvene klinike, dva stadiona – nogomet je še vedno strast argentinskega lazarista – in sprejemni center, v katerem lahko vsak poišče zatočišče ter dobi pomoč. In tole je treba trikrat podčrtati: pomoč dobijo takoj. Danes, ne jutri ali pojutrišnjem.
Več v reviji Zarja Jana št. 38, 10. 9. 2019
