Najprej slikanice, potem pravljice, tako kot sem rasla, so rasle tudi moje zahteve. Tam nekje proti koncu osnovne šole sem hotela Prešernove poezije s podrobno obrazložitvijo pesmi, takšne izdaje doma nismo imeli. Postarani knjižničar mi je zabrusil, da v knjigi gotovo ne piše, da je bil Prešeren čisto navaden pijanec in za povrh še kurbir. Pesem Luna sije da je sestavil v nekem grabnu, od koder ni mogel zlesti, ker da je bil preveč pijan. In potem mi je naštel še nekaj slovenskih književnikov s podobnimi hibami. Vprašala sem ga, ali njihove knjige potemtakem ne bi smele biti v knjižnici? Kaj pa vem, je odvrnil, vsekakor jim ne gre verjeti, ker so bile napisane v deliriju.
Torej smejo pisati, slikati, skladati, snemati ali kako drugače umetniško ustvarjati samo moralno neoporečni ljudje, me je prešinilo. Ker umetniškega dela, pa čeprav je še tako vrhunsko, ne moreš odlepiti od njegovega ustvarjalca? V svoji trinajstletni glavi sem si ustvarila približno takšne kriterije – če umetnik s svojimi spornimi dejanji ni škodil drugim, ampak samo sebi, njegovih del vsekakor ne bi prepovedala. Kaj pa koga briga, če je Prešeren pesnil v grabnu? Vsekakor pa bi zmetala iz umetniških galerij Hitlerjeve slikarije, četudi bi bile vredne, da tam visijo. Pa niso, najti jih je le v kakšnem muzeju o največjem zločincu sodobnega časa. Če bi bila takrat vsaj pet let starejša, bi knjižničarju zabrusila, da bi bila po njegovih kriterijih večina knjigarn, gledališč in galerij – prazna.
Uvod je bil namenjen mojemu priljubljenemu pevcu Placidu Domingu, enemu od treh slavnih tenoristov, ki zadnja leta drsi v bariton. Ni še dolgo, ko smo ga kot dirigenta poslušali v Ljubljani. Pri oseminsedemdesetih bi lahko imel še lepa leta kariere, videti je namreč čil in zdrav, zmeraj nasmejan, prijeten in prijazen. Ničkolikokrat sem na Youtubu poiskala kakšno njegovo arijo, ampak zdaj imam problem. Kar nekaj pevk ga obtožuje, da jih je pred desetletji nadlegoval, otipaval, vdiral v njihove garderobe, izsiljeval (in dobil) seks z obljubami, da bodo (ali pa ne bodo) naredile kariero. Zakaj je izbruhnilo zdaj? Ker se je skupina novinarjev temeljito lotila starih govoric in nekaj teh žensk poiskala, javno je spregovorila le ena, druge pa bodo morale, če bo prišla stvar pred sodišče. Tisto, kar najbolj bode v oči, pa je dejstvo, da so za gonečega se pujsa Dominga vsi vedeli, saj so pevke in plesalke opozarjali, naj se ne spravijo v položaj, da bi bile z njim same. Če ga vidijo v dvigalu, naj gredo raje peš. Halo??!! Vedeli so direktorji, dirigenti, pravniki, operni ansambel, varnostniki in vratarji, pa so vsi stisnili rep med noge. Nihče si ni drznil velikemu tenorju povedati ali vsaj napisati, da je njegovo obnašanje nizkotno, žaljivo, nesramno, neprimerno njegovemu statusu, v sramoto umetniški ustanovi in navsezadnje tudi kaznivo.
Moti me, ker te reči, podobno kot gibanje »me too«, ko so o nadlegovanju spregovorile filmske igralke, izbruhnejo tako zelo pozno, šele čez desetletja, ko je marsikaj zabrisano. Navsezadnje so zmeraj obstajale umetnice, ki so ponujale svoje čare vsem, ki bi jim lahko pomagali pri karieri, kajne? Ljudstvo se potem škodoželjno sprašuje, katera od velikih ženskih imen so si utrla pot do slave skozi posteljo, pri katerih pa sta zadostovala zgolj talent in trdo delo? Placido Domingo se izgovarja, da je zadeva skrb vzbujajoča, da ni bilo čisto tako, da so bili takrat drugi časi, kriteriji so bili ohlapnejši. A res? Slavni pevec je imel dovolj denarja, da bi si lahko omislil zasebni kupleraj, če je res bil tako zelo potenten. In bi mlade umetnice pustil pri miru. Očitno pa ni šlo le seks, ampak predvsem za razkazovanje ega in moči, za označevanje teritorija, kot je to v navadi pri volkovih in drugih plenilcih. To je moje področje in na njem počnem, kar hočem, zlepa ali zgrda se sprijaznite s tem. Nekaj takega, kajne?
Nespretna pevčeva obramba kaže, da punce ne lažejo, hkrati pa on sploh ne razume, kaj je v tem, da jih je nadlegoval veliki Domingo, narobe.
Več v reviji Zarja/Jana št. 35, 27. 8. 2019.
