V prejšnji številki smo predstavili sodobni nevrorehabilitacijski center Itero, kjer terapevtsko delo v veliki meri opravljajo robotizirane naprave. Učinkov njihovega delovanja pa ne more nič opisati tako dobro kot nekdo, ki je z njimi pridobil del samostojnosti ter napredoval pri hoji, drži in drugih opravilih. Pogovarjali smo se z 29-letno Mojco Sagadin iz Njiverc pri Kidričevem. S pomočjo staršev Magde in Janeza Sagadina ter sestre Natalije nam je opisala izkušnjo. Po treh mesecih dela na napravah je njeno življenje v marsičem drugačno. Razlika je očitna. Prej je bilo Mojčino telo zakrčeno, zdaj je mehkejše in gibljivejše. Roke, noge in glava so ji prej težili navzdol, zdaj jih lahko drži bolj pokončno in vzravnano. Pri uporabi hodulje je bila skrčena, zdaj lahko stoji bolj vzravnano. Vse to veliko pripomore pri vsakdanjih opravilih. Zdaj lažje sedi pri mizi in je, medtem ko ji je prej glava silila navzdol. Pri tuširanju je prej potrebovala pomoč, zdaj to vsakdanje opravilo zmore skoraj sama. Noge, roke, trup in vrat so gibljivejši in močnejši. Prej je spala skrčeno v klobčiču, zdaj spi stegnjena. Lažje se oblači in pripravi za nov dan. »Za vse nas je to velik napredek,« so povedali v družini Sagadin. Po stanovanju se giblje samostojno. »Močnejša sem!« je pritrdila zadovoljno. Kaj to pomeni, je bilo najbolje videti na ulici pred domačo hišo. Mojca ima prilagojeno kolo, s katerim se je vozila že prej, a le po bližnji okolici. Zdaj lahko s sestro Natalijo, ki teče ob njej, prevozi tudi več kot deset kilometrov v hitrem tempu in tako, da kolo v celoti upravlja sama.
Kava ob koncu terapije. Ko je fizioterapevtka v zavodu Sonček na Ptuju Mojci omenila, da bi ji sodobna oblika nevroterapije v novem centru v Ljubljani zagotovo koristila, ni bilo poti nazaj. Mojca je domače prepričevala, da bo dolgotrajno in naporno terapijo zmogla in končala. Čeprav so poznali njeno močno voljo, so dvomili. »Vse bom naredila, ko pridem tja,« jim je zagotavljala. In zbiranje sredstev za drago terapijo se je začelo. Prvi trije tedni so bili uvajalni, Mojca se je z mamo vsak dan vozila iz Kidričevega v Ljubljano. Nato so sledili trije meseci terapij, po pet ur vsak dan. Mojca se sploh ni utrudila, prej nasprotno. Navdušena je bila in prepričana, da bo vztrajala do konca. Vsako jutro je najprej opravila razgibavanje in ogrevanje, nato je na robotu, imenovanem lokomat, vadila hojo. Po vrsti so sledile še vaje na drugih napravah in delovna terapija. Terapevtke so ji včasih svetovale, naj si spočije, a se je ob tem skoraj razjezila. Ona že ne potrebuje počitka. Starši so povedali, da je imela roke mokre od vadbe, a je vztrajala.
Ob koncu terapije je prišel na vrsto preizkus. Mojca je vsem prisotnim povsem samostojno skuhala kavo in jo postregla. Ko ji je mama želela pomagati, je to odločno zavrnila. Želela je dokazati, da prizadevanje ni bilo zaman in da vse zmore sama. Za Mojco je bil to podvig in velikanski napredek, tako kot vzravnana hoja in gibljivost, ki jo je dosegla. Tudi doma še naprej ponavlja vaje. Zdaj so nevrološke povezave izboljšane, vse se dogaja hitreje, koordinacija gibov je natančnejša.
Več v reviji Zarja/Jana št. 35, 27. 8. 2019.
