Meni pa se ob takšnem govorjenju postavijo pokonci vsi lasje – kar pri moji frizuri ni mala reč. Kajti ti predsodki so skrajno krivični do čutečih mladostnikov, ki odraščajo v nepredstavljivo bolj zapletenem in neprijaznem svetu kot njihovi predhodniki. Z milenijci namreč ni narobe nič, vsaj nič več kot z nami, ko smo bili v teh letih – zato pa je toliko bolj narobe z okoljem, v katerem vsa ta hrepeneča mladost išče svoj smisel.

Namen pavšalnih primerjav današnjih najstnikov s starejšimi generacijami je zgolj en – obramba lastne pozicije moči pred novo energijo z omalovaževanjem slednje kot izprijene in nesposobne. Pri tem se vsaka izmed teh primerjav neizogibno začne z  »ko smo bili pa mi mladi ...« in konča z naštevanjem niza neprijaznih okoliščin, ki smo jih morali herojsko premagati, da smo danes tukaj, kjer smo – medtem ko je današnjim milenijcem bojda – tako gre mantra – vse položeno v usta, in to s srebrno žlico. Sliši se povsem logično, žal pa mantra zavaja; ko smo bili mi mladi, je bil svet pač neprimerno manj zmešan, odraščanje preprostejše, izzivi pa manj usodni. Ko smo bili mi mladi, je bil prostor manjši, meje zaprte, tujina precej težje dostopna; ko smo bili mi mladi, je bilo izbire hvalabogu manj, življenjska pot pa precej bolj jasno začrtana. Današnji najstnik pa ves negotov stoji pred križiščem, od katerega vodi na tisoče poti, časa mu zmanjkuje, medtem pa se mu družina in sistem dereta v uho, da je prava samo ena pot in da mora točno vedeti, katera. In ko otrok zmrzne od strahu, se ga ožigosa za lenuha; če se upre in gre po svoje, pa je razvajenec.

Več v reviji Zarja/Jana št. 35, 27. 8. 2019.