Pa saj bomo pekli za prvi maj, sem ga skušala umiriti, a se ni dalo. Plesal je okrog ogromnega kamnitega kamina z dvema dimnikoma, vse skupaj nenavadno spominja na kapelico, in sitnaril, da bi me pravzaprav lahko razbremenil velikonočnega kuhanja, da se sirota ne bom cmarila za štedilnikom. Pusti ga no, mi je prigovarjal ženski del družine, peka na žaru je vendar tako zelo moško opravilo. Sploh pa mora preizkusiti, ali žar deluje. Da za prvi maj, ko bo gostov še več, ne bi bilo kakšnega neprijetnega presenečenja, se je izgovarjal. Torej – vabljeni. Seveda bo vse faze piknika do trenutka, ko je treba meso vreči na žar, pripravila soproga. Torej jaz. In to dvakrat v desetih dneh.
Obložena z vrečkami sem v kotu samopostrežnice zagledala posebno ponudbo – plastične zmaje kitajskega porekla. Sem takoj vzela dva, saj je bil napovedan trop otrok, ki se bodo med čevapčiči nedvomno dolgočasili. Pa se niso, saj so prinesli s seboj kup brzostrelk in računalniških igric. Le kaj me je prijelo, da sem, ko je bilo najbolj luštno, privlekla na svetlo tista dva zmaja? Otroci so ju skušali sestaviti, pa ni šlo, zato se je eden od njih zatekel k očetu. In ko tudi njemu ni šlo, se je ta zatekel k drugemu očetu. Kmalu so bili vpleteni vsi očetje, pa tudi cenjeni soprog je prepustil čevapčiče ognjeni usodi in preizkusil svojo tehnično spretnost. Zasumila sem, da s pisanimi kitajskimi zmaji nekaj ne bo v redu, saj sta ju obe skupini mačotov sestavili precej različno. Zelo dolgi vrvici sta nakazovali, da bi morala zmaja leteti zelo visoko, se pa nista dvignila niti za ped. In se je začelo.
Več v reviji Zarja št. 18, 30. 4. 2019.
