Anticepilci so šele začenjali sejati svoje dvome in mlada zdravnica je rekla: v Avstriji imajo veliko več otrok, ki so rastline zaradi ošpic kot zaradi cepljenja. Logičen, razumljiv argument. Tveganje seveda obstaja. Ne veste, kdaj bo vaše telo, recimo, imelo dovolj arašidov in vas bo treščil anafilaktični šok. Zdravnica je razumela moj strah, jaz pa nisem dvomila o njeni strokovnosti. In seveda nisem pomislila, kaj pa če v resnici hoče mojima otrokoma zahrbtno vbrizgati bogvekaj. Pojasnilna dolžnost na njeni in zaupanje na moji strani – oboje je nujno. Če manjka le eno, se neznansko zaplete. In tako zdrknemo v svet, kjer nenadoma ne zaupamo nikomur več.
Oglejmo si samo prejšnji teden: medtem ko politiki loščijo neznane kandidate »zmagovalnih« evropskih list, so v eni od strank izmotavali vodilno kandidatko, ki je najprej obkrožila, da nasprotuje cepljenju, potem pa svoje stališče »natančneje pojasnila in prosila za popravek«. Poročila so medtem donela od svaril pred epidemijo ošpic z urgence, a navodila, da se je treba dodatno cepiti v 72 urah po morebitni okužbi, če niso prepričani o dveh prejetih odmerkih, so pošiljali malodane s poštnimi golobi. Kaj naj si človek ob tem misli? Najmanj to, da ima nekdo precejšnje težave z dejstvi.
Kako smo se sploh znašli tako globoko, da morajo zdravniki organizirati tiskovne konference o koristnosti cepljenja, hkrati pa del javnosti še vedno misli, da temne sile za njimi hočejo v resnici iztrebiti pol človeštva? Precepljenost si predstavljam kot napihljiv rešilni čoln, na katerem skupaj sedimo cepljeni in necepljeni. Če ni dovolj napihnjen (precepljenost pade pod določen odstotek), bomo v mrzli vodi vsi, potem pa kakor kdo: ali znaš plavati, si vzdržljiv ali nisi, te bodo pravočasno rešili ali pa ne.
Starši otrok, ki jim je cepljenje pustilo posledice, so varuhinji človekovih pravic, ko jih je lani sprejela, sicer pripovedovali hude zgodbe. Stranski učinki se pogosto ne vpišejo v karton, vzročna zveza med cepljenjem in boleznijo, ki je nenadoma nastopila, se ne ugotavlja, za vse to nihče ne odgovarja, v skrbi za otroka ostanejo sami. Tu bo država, ki je grozila s posledicami, če starši ne bodo cepili otrok, ni pa uredila odškodninske odgovornosti, ko gre kaj narobe, morala maslo z glave nemudoma postrgati v lonček jasnih zakonskih uredb, če hoče, da se kaj premakne.
Več v reviji Zarja št. 18, 30. 4. 2019.
