Pri nedavnem poročanju medijev o zaustavitvi gradnje HE Mokrice so se najprej dvignile obrvi zaradi navedbe energetikov, češ da je stroka s področja narave dokazala, da objekt HE Mokrice okoljsko sploh ni sporen. O dovoljenjih strokovnih institucij v Sloveniji bi vam lahko več povedal Uroš Macerl. Če je v Sloveniji nekaj dovoljeno, to še ne pomeni, da ni škodljivo za naravo. To smo se iz zadeve Lafarge že naučili, kajne? Sicer šele po 15 letih bitke, ampak smo se. In če pozorno preberete izjavo Andreje Slameršek, strokovnjakinje za vsebinske in pravne zadeve v kampanji Rešimo Muro! ter predsednice Društva za preučevanje rib Slovenije (DPRS), ki jo je pred mesecem dni dala za našo revijo, boste tudi vi dvignili obrvi. Najprej so jo hoteli energetiki pritegniti na svojo stran, tako da so društvu ponudili sodelovanje pri pridobivanju okoljevarstvenega soglasja za gradnjo HE Mokrice na Savi. »Mi bi sodelovali pri monitoringu, načrtovanju nadomestnih habitatov, omilitvenih ukrepov – vse so nam ponudili, mi pa od zakonodaje, ki zagotavlja minimalne standarde, nismo želeli odstopiti. Potem so nas razglasili za sovražnike in nato niso dovolili vpogleda v ihtiološke študije, zato smo se obrnili na informacijsko pooblaščenko.« Ko so po treh letih pravdanja do študij za HE Mokrice le prišli, so te pokazale, da izginjajo ribe, omilitveni ukrepi, ki jih ponujajo kot rešitev, pa ne delujejo. »Ker so vedeli, da so študije obremenjujoče, nam jih niso hoteli pokazati. Zanje je Zavod za ribištvo tudi pisal mnenja k posegu gradnje HE Mokrice in ves čas vztrajal pri negativnem stališču. Na koncu se je pod soglasje namesto običajnega strokovnega tima podpisal samo en človek – direktor Zavoda za ribištvo Dejan Pehar.«
Mimogrede, proti gradnji HE Mokrice ni samo omenjeno društvo, ampak mnoge slovenske in mednarodne nevladne organizacije s strokovnjaki, ki so sodelovali tudi pri raziskavi ribe platnice v Krki in Savi, na čelu.
Pogojevanje s poplavno varnostjo. Župan Brežic sedaj vije roke, ker je zaradi zaustavitve gradnje v nevarnosti 1100 ljudi. Poplavna zaščita je namreč vezana na gradnjo hidroelektrarne. Le zakaj?! Če se zgodi, da stroka popravi mnenje in morda dokončno ustavi gradnjo, mar to pomeni, da protipoplavne zaščite nikoli ne bo?! Če je nujna, bi jo morali zgraditi neodvisno od hidroelektrarne, in to že zdavnaj, mar ne? Nekateri pravijo, da bo samostojna protipoplavna zaščita učinkovitejša, cenejša in za okolje sprejemljivejša. Pa še kmetijska zemljišča se bodo ohranila, ostala nezastrupljena, da o podtalnici ne govorimo.
Več v reviji Zarja št. 16, 16. 4. 2019.
