Skratka, vse skupaj gledam relativno zelo od blizu. In me skrbi. Tole »prčkanje« malo po osnovnem zdravstvu, malo po otroškem, pa zobozdravstvu, pa po malo več in malo manj pravicah, pa nujnih in malo manj nujnih prevozih, pa plačevanje neurgentnih pregledov, brezzvezno obvezno naročanje akutno bolnih pri osebnem zdravniku, blejanje od zasebnikov k javnim in nazaj, pa reševanje zdaj tega in potem onega oddelka, pa še evtanazija za povrh, ni več podobno ničemur. NIČEMUR! Pa sem upala, da če kdo, se bo Fakin vsaj poskusil lotiti stvari sistematično.
V resnici je že vse napisano. Vse analize, vsi predlogi o vsem. Po mojem za vse na ministrstvu niti ni prostora. Morda v računalnikih. Vse je že analizirano. O zdravstveni mreži, o normativih, o standardih, o prehodnosti iz primarne na sekundarno in tercialno raven, o obveznem in dopolnilnem zavarovanju. Vemo, koliko bolnišnic potrebujemo, vemo, da je takšnih splošnih z vsem za vse preveč. Če ne od prej, vsaj od požara na Jesenicah tudi vemo, da so večinoma stare in slabo vzdrževane. Če kdaj, bi zdaj bil čas za razmislek. Saj veste, Jesenice – Kranj, Brežice – Novo mesto, Ptuj – Maribor? Samo obnavljam stare dileme. A kaj dosti se ne bo zgodilo, brez skrbi. Ne more se. Fakin je prvi minister, ki je zelo jasno povedal, da s tako malo denarja, kot ga zberemo za zdravstvo v Sloveniji, pač ne gre. Že dolgo ne. In tudi zato se je dvoživkarstvo razraslo preko vseh meja. Zdaj ni več potrebno le za zaslužek posameznikov, ampak tudi za preživetje zelo bolnih ljudi. Če imajo denar.
Če vem jaz, ve tudi minister. Vprašajte koga, ki sluti, da nekaj ni v redu ali pa da se mu je kronična bolezen poslabšala, vrnila. Takole približno gre. Osebni zdravnik vas napoti na specialistično preiskavo. Na vrsti ste čez tri mesece. Specialist je v dvomih, morate še na eno preiskavo. Nazaj k osebnemu po napotnico. Na vrsti ste čez dva meseca. Če imate smolo, še vedno ni vse jasno, postopek ponovite še tretjič. Mine domala leto. Medtem pa negotovost, strah … Verjemite, če le imate, plačate preglede pri zasebniku. Če nimate, pa pač … In potem se odgovorni čudijo, ker je umrljivost za rakom pri nas višja kot drugje. Češ, saj vas zdravimo z vsem, kar je dostopno drugim!?
Če vse to vem jaz, veste vi, ve minister, vedo poslanci, ve tudi predsednik vlade, mar ne? Ja, potem bodo pa menda ja začeli migati, delati, ukrepati. Končno tudi za dvig prispevne stopnje. Saj smo videli, da zna biti Šarec odločen pri vsem mogočem, naj se izkaže še, ko gre za velike teme in dileme.
Šarec brez rokavic. Kar nekaj dobrih prijateljev imam, ki so pred volitvami zatrjevali, da se bodo glede na vsa razočaranja spet odločili za novinca, Marjana Šarca. Nisem jih razumela, priznam. Zakaj zanj? V nobenem nastopu ni povedal nič jasnega, do ničesar se ni opredelil. Ampak ja, prav on je postal predsednik vlade. Saj ni, res pa je, sem takrat nergala.
A včasih se je treba posipati s pepelom. In priznam, jaz se malo že. Z vsakim javnim nastopom deluje odločneje. Celo Janši, ki se ga je prej večina bala, pove, kar mu gre. Morda so njegovi nastopi res posledica naučenih komunikacijskih veščin, a nedvomno delujejo. Zna artikulirati misli. Jasno povedati svojim in drugim, kaj si misli o njih. Erjavcu o njegovem blebetanju, Cerarju o branju levit, Bratuškovi o tem, kje so vrata, Janši o njegovi partijski preteklosti. Skratka, kar pomnim, še ni bilo slovenskega predsednika vlade, ki bi s svojimi kolegi delal tako zelo brez rokavic. In pred očmi javnosti. No, morda Drnovšek, kasneje pa gotovo nobeden.
Politikantstvo v parlamentu. Danes pa, kdo ve, ali jih večina sploh še ve, čemu služi parlament, to najvišje zakonodajno telo? Resnim razpravam, izmenjavi mnenj, sprejemanju reform, iskanju vizij? Dajte no! Na pobudo SDS in SNS so na zadnji seji ure in ure nabijali o čisto politikantskih temah, od katerih davkoplačevalci nimamo čisto nič. Kakšen smisel ima ustavna obtožba predsednika vlade, če vnaprej veš, da bo neuspešna in da vsaj tri četrtine gledalcev, ki zaidejo na kakega od parlamentarnih programov, v hipu, ko na ekranu zagledajo najbolj zadrte in politikantsko bevskajoče poslance, preklopi na drug program? Še težje razumem, da državni zbor štiri ure razpravlja o morebitnem referendumu o migrantih. Ker gre za dokument OZN, državni zbor zanj nima nobenih pristojnosti. Kako je mogoče, da kaj takega sploh uvrstijo na dnevni red? Komu je v interesu nizanje stokrat prežvečenih laži, štiri ure sovražnega govora, ponavljanje izmišljenih konstruktov o zarotah? Bi bile, če tega ne bi bilo, predlagateljem kršene pravice?! Se temu res reče demokracija?
Judi vedo. V dno duše se mi upira ta politikantska pritlehnost. Pa čeprav tudi sama ne razumem dogajanja v letu 2015, ko so brez vsakega nadzora, preko vseh meja ob vojnih beguncih – le kdo bi jim odrekel zavetje – brez vseh dokumentov, brez vseh dokazil o tem, kdo in od kod so, prihajali vsi, ki so jih premamila prehitra in nerealna vabila Angele Merkel. Posledice so nepopravljive. Česa boljšega si skrajni populisti, nacisti, antisemiti, evropski in naši, sploh ne bi mogli želeti. A prav zaradi vsega omenjenega morajo zreli, odgovorni in inteligentni politiki prostor za sovražni govor ožiti, ga zamejevati, preprečevati. Ampak ne pri nas! Pri nas mu poslanci vseh barv odstopijo štiri ure v parlamentu in na kar nekaj parlamentarnih programih. Razumete? Jaz ne! Znano je, da velikokrat ponovljena laž brez težav postane resnica. Judi o tem veliko vedo. Ob takih politikih bomo počasi vsi obupali nad Evropo in prihodnostjo.
Več v reviji Zarja št. 7, 12. 2. 2019.
