Kaj jaz vem, s čim se je v resnici vse skupaj začelo. Zgodba z Orbanom in kompanijo ima že brado; dobro, sprijaznili smo se z dejstvom, da imajo vzhodni evropski bratje rajši malo tršo roko in nekaj več pokorščine v riti. Ne vsi, seveda, ampak volitve zdaj redno naplavijo na stolčke precej zoprne trdorokce in je pri nas v primerjavi s kakšnimi Madžari ali Poljaki ali kom drugim pravzaprav kot v pravljični deželi. V po slovensko pravljični deželi. Za smetano na torti si očitno Šarec upa imeti svoje, včasih tudi kljubovalno mnenje in si upa to celo naglas povedati ter svoje razbojnike vsaj potihoma drži bolj na kratko, kot je svoje nesrečni Cerar, in so mu očividno trša jajca (pardon, pardon, prostora je malo in je treba biti jedrnat) pri priči prinesla sanjsko drugo mesto na sloviti Delovi lestvici popularnosti, koj za neizogibnim Pahorjem; o čemer je Cerar, če me spomin ne vara, lahko štiri leta le sanjal.
Zdaj smo se za češnjo na torti prebili celo v nekatere zanimive in odmevne evropske, in ne samo evropske, članke, kajti Katalonci so po vrnitvi svojega odcepitvenega šefa iz Slovenije, kjer smo bili z njim med obiskom v nasprotju z drugimi prijetno solidarni, pri priči razglasili urbi et orbi: Odcepili se bomo tako, kot so se nekoč odcepili Slovenci iz Juge!
Vau!
Zdaj seveda vsi javkajo: Ne, ne, to je slaba ideja, Slovenci so s tem povzročili jugoslovansko vojno! Ste ob pamet? Ampak smo se že navadili, da tuji tisk, tudi tisti imenitnejši, o Sloveniji v resnici nima pojma in nam gre to zgroženo jamranje skozi obe ušesi naglo ven. Je pa v resnici problem, o katerem pri nas sicer nihče ne črhne, ker nam katalonska hvala in nenadna pozornost evropske, in ne samo evropske, javnosti očitno nadvse godi, drugje. Slovenske osamosvojitve in katalonske želje po osamosvojitvi ne gre enačiti iz enega samega, a zelo pomembnega razloga: V Sloveniji je bilo za odcepitev pred osamosvojitvijo tako rekoč vse prebivalstvo, več kot devetdeset odstotkov ljudi. V Barceloni je precej drugače: tam je Kataloncev, ki bi se zlepa ali zgrda odcepili od Španije, komaj kaj več kot polovica, druga polovica pa bi sicer rada Katalonijo, ampak brez nasilnega odhoda iz Španije – za odcepitev jih je na referendumu glasovala komaj kakih 55 odstotkov. To bistveno dejstvo podobnost med Slovenijo in Katalonijo seveda zelo razvodeni in to bi pri nas lahko v kakšnem resnejšem mediju vsaj kdo bleknil.
In smo že v Nemčiji, kjer je bil z Merkelco dolgo cel halo: skoraj hkrati bo ob dva najvišja stolčka, strankarskega in kanclerskega. Strankarskega se je medtem že srečno rešila: ovacije v dvorani, ko je dahnila svoj adijo, so trajale celih deset minut. Zdaj mora junija še iz kanclerskega vica, tako rekoč v penzijo, in spet se jih cel kup trese: mein Gott, to tudi utegne biti katastrofa! Ampak ljubi moji Nemci, spet ne bo nikakršne katastrofe, kajti Nemci ste ta hip eden redkih evropskih narodov, ki še dostojno in prisebno funkcionirajo. Kako bo pojutrišnjem, pa seveda pojma nimam.
O novi italijanski vladi in njenih hrepenenjih po solo akcijah rajši ne bi, tu mi pri priči zraste pritisk in v mojih letih je to nevarno.
Tudi francoski, predvsem seveda pariški protesti imajo že brado in sem jih na tem mestu tudi že omenila. Macron je bil med nedavnim večernim natanko petnajstminutnim nagovorom naciji natanko ob osmih zvečer na francoski prvi televiziji sicer za kanček imperatorski, ampak to je njegova priljubljena poza in brez nje ne zna (seveda vertikalno, tako se menda natanko pravi njegovi imperatorski pozi) funkcionirati. Obljubljal je marsikaj, ampak rumeni brezrokavniki so koj obljubili nazaj, da pridejo v soboto kljub temu spet razgrajat na Elizejske poljane. Da vidimo. Je pa tole najnovejše protestniško razsajanje skrajno neprijetno predvsem zato, ker ima gibanje kup vodij, ki med sabo nimajo nikakršne zveze, tako da v resnici sploh nimaš koga nagovarjati. Včasih je kar fino, da nisi Francoz.
No, in zdaj seveda še Britanci in seveda nasploh na prvem mestu od vsega brexit, kjer je zmešnjava dokončna in popolna in se bo seveda še vlekla, kdo ve, kaj vse bomo še doživeli prihodnje tedne. Seveda ima levji delež pri vsej Teresini polomiji tisto, kar ves čas nosi okoli vratu; tiste praviloma velikanske in težke grozovite koralde ali ovratnice ali karkoli že tista reč pač je. Ima jih najmanj tri tisoč in ena iz nje bolj cedi zdravo pamet, ko ji pritiska na vrat in na možgane, kot druga, ženska pa nič. Tudi njene strankarske kolegice ne ukrenejo nič, čeprav jo v parlamentu množično obdajajo in bi bilo potihoma sneti tisto grozoto z njenega vratu mala malica.
Dovolj bo, čeprav sploh še ni konec. Lahko bi patetično, v Macronovem stilu, zaokrožila: Quo vadis, Evropa? Pa bom rajši rekla po domače, fantje, ne ga srat. To, kar se zadnje čase dogaja po Evropi in z njo, niso nobeni heci več in pojma nimam, kam naj grem, če bo tudi tu počasi postalo nevzdržno. K temu bom tisti hip, ko kam grem, črno na belem tudi jaz begunka; kaj se dogaja beguncem in kako nanje gledajo vsi, pa ni treba posebej razlagati.
Več v reviji Zarja št. 51, 18. 12. 2018.
