V časih, ko družba razpada na pol, ko smo domala vsi že naši in vaši, ko nam še čisto malo manjka, pa bomo večinsko nacionalisti, ksenofobi in ljudomrzneži vseh in vsakogar, ki je drugačen, že majhne iskrice tako zelo dobro denejo. Vsaj meni. Že pred časom sem čisto po naključju ujela pripombo našega radijskega komentatorja, ki je spremljal tekmo slovenskih in črnogorskih rokometašic. Njegov črnogorski kolega je v svoji kabini z enim očesom gledal na igrišče, z drugim pa je na mobilniku spremljal smuk Ilke Štuhec v Lake Luisu. Ko je odpeljala, je dvignil palec in glasno pokomentiral: »Bravo Slovenci, Ilka je super odpeljala!«
Drobna, povsem nepomembna iskrica, ki pa v teh časih tako dobro dene. Očitno vsaj na neki osebni, človeški ravni niti na tem Balkanu vsega le še nismo čisto zavozili. Še znamo biti kolegialni, prijateljski, morda celo solidarni in razumevajoči. A kaj ko – prilagoditev Ježka – človek ni eden, ampak sta dva v enem. Eden je za vsakdanjo rabo, drugi je pa za politiko. In dostikrat se zdi, da drug z drugim nimata prav dosti skupnega. Kot da bi ta eden živel dve življenji in imel v glavi dve pameti.
Volivci nimajo vedno prav. V teh dneh se v mestih tre ljudi. Veseli so, nazdravljajo, si voščijo …, veseli december pač. Brez težav si delijo prostor okoli grelcev, uživajo v opojnih esencah decembrskih večerov. Nikogar ne zanima, koga je kdo volil, je sosed lev ali desen, je »svečkar«, sindikalist ali levičar. Glavno, da se imamo fajn. Volitve so lanski sneg. Pri nas in še marsikje drugje.
Tudi v Ameriki so bili ljudje prepričani, da so volitve obred, ki pride in mine. In izvolili so Trumpa. Je mogoče, da se je to zgodilo v državi z dolgo demokratično tradicijo? Je mogoče, da so samo v dveh letih enega mandata mnogi pozabili na trud, ki so ga predhodniki vložili v sobivanje ljudi v tem talilnem loncu? Od Lincolna, Jeffersona, Jacksona, Eleanor Roosevelt, Kennedyja, Johnsona, Martina Lutra, Obame in kopice drugih, ki so vedeli, da bodo preživeli le, če bodo zmogli živeti skupaj. Amerika je država priseljencev. Belih, črnih, Indijancev in vseh mešancev vmes. Bila je in bo. Pa pride Trump in v 21. stoletju državi zavlada v duhu absolutistov 17. stoletja. In ves demokratični instrumentarij, ki so ga stoletja gradili, da bi se z njim obvarovali pred Trumpu podobnimi, je nemočen. Ljudje so ga izvolili. Volivci imajo vedno prav?!
Pa saj ni treba čez lužo. Dovolj je pogledati v Združeno kraljestvo. Če spremljate tamkajšnje dogajanje, vam je verjetno jasno, zakaj demokracija že od začetka ni temeljila na splošni volilni pravici. Nekaj gotovo zato, ker so izbranci želeli ohraniti privilegije, nekaj pa – kar je res, je res – ker volivci zahtevnejšim odločitvam niso dorasli. Bodisi ker se jim ne ljubi bodisi ker odločitev ne razumejo. Danes bi menda kar 70 odstotkov Angležev glasovalo proti brexitu?!
Amnestija za preprodajalce mamil. Pa ni treba niti na Otok. Neverjetnosti imamo pred nosom. Kaj naj si vsi skupaj mislimo o demokraciji, če vidimo, koga vse smo si Slovenci izvolili na zadnjih volitvah? In kaj naj si mislimo o zakonodaji, ki dopušča, da kandidira kdorkoli? Tudi tisti, ki so več na sodiščih kot doma. Tudi pravnomočno obsojeni. Enkrat bo moral napočiti čas za korenito prevetritev zakonodaje. Le kaj bi demokracija izgubila, če kakšen od teh tipov ne bi mogel kandidirati? Tudi kakšnega, ki ga odvetniki vedno izvlečejo, bi mirno pogrešili med kandidati, mar ne? Z zaupanjem v sodstvo imamo itak težave. Upravičeno. Odkar je ustavno sodišče sprejelo amnestijo za posameznike, ki so si nepojasnjeno premoženje nagrabili že pred leti, tudi mene ne more čisto nič več presenetiti. Res ne! Za mnoge Slovence, ki živijo od dela svojih rok in plačujejo davke, je bila to gotovo kaplja čez rob. Berem, da so na ta način poleg nekaterim politikom rešili nagrabljeno premoženje tudi preprodajalcem z mamili. Razumete? Jaz ne.
Popovič ima odprtih celo vrsto sodnih zadev. Izmika se obravnavam, izmika se rubežu. Ni edini. Ampak pri nas pač to ni greh. Mnogim Koprčanom se zdi frajer. Očitno. Ali pa recimo tržiški Rupar. Bil je obsojen, sedel je, ker je pred leti kot župan občino ogoljufal za 40 tisoč evrov. Pa se je vseeno uvrstil v drugi krog?! V Vidmu pri Ptuju je bil izvoljen Branko Marinič, ki je svoj čas zaradi dokazane goljufije moral vrniti poslanski mandat. O, goljuf, ta bo pravi, so si verjetno rekli volivci. A povejte mi, kaj si lahko človek misli o izvolitvi Romana Leljaka za župana Radencev. Človek je sedel zaradi vrste barabij. Upnikom dolguje skoraj sto milijonov evrov, ki jih nikoli ne bodo videli. Odkar je v osebnem stečaju, uradno nima nobenih prihodkov in mu nič ne manjka. Hodi po svetu in predava o naših in vaših. Če ga spustijo v državo. In postane župan!?
Popravni izpit? Čez štiri leta. Prav res, dokazov, da volivci nismo nujno pametni, ni malo. Kakšno nelogičnost je tudi na tem področju dodalo še ustavno sodišče. Recimo tisto, da lahko volijo tudi ljudje, ki ne zmorejo ne brati ne pisati in jim je odvzeta opravilna sposobnost. Če mene vprašate, to ni pravica, ampak zloraba teh ljudi. Ampak ti gotovo niso krivi za zgoraj omenjene izvolitve. Izvolili so jih ljudje, ki so opravilno sposobni. Formalno. Ne, demokracija res ni za vse.
Več v reviji Zarja št. 51, 18. 12. 2018.
