Vsekakor pa penzionistična raja po vsakih parlamentarnih volitvah s pritajenim dihom čaka, kaj ji bo skuhala oblast, ki se je ravnokar uspela posesti za vladno okroglo mizo. Zadeve z upokojenci se kar naprej reformirajo, kar pomeni, da se pokojnine objektivno nižajo. Saj se menda spomnite, kako so recimo vzeli upokojencem del pokojnine, ki ni bila zaslužena na našem z znojem prepojenem narodnem ozemlju, ampak kje drugje v bivši Jugi, celo to je bil greh, da so nekoč delali na policiji ali v še kakšni mračnejši ustanovi, ki jih imajo povsod po svetu, tudi v najbolj demokratičnih državah, le pri nas so bile nenadoma sporne. Saj veste, da je morala država, kar koli že to je, prizadetim upokojencem denar potem vrniti. In so imeli vsaj oni zares obilen letni dodatek, vsi mi pa smo buljili v še eno luknjo v proračunu. Kajti pri upokojencih privarčevani denar se je seveda prelil drugam, morda celo v osemkolesnike ali kaj takega.
V Sloveniji je nekaj manj kot 617.000 tisoč upokojencev, kar pomeni skoraj tretjino prebivalstva, in za takšen bazen volivcev se vsekakor splača ravsati. Ker pa skoraj četrtina med njimi prejema manj kot 500 evrov pokojnine, 61 odstotkov pa je takih, ki dobijo med 500 in 1000 evri, je obljubljanje višjih penzij seveda močno volilno orožje. Doslej nam je z večnimi upokojenci na ustih težil Karel Erjavec, nedavno se je bitki pridružila še Alenka Bratušek. Ker upokojenci nikakor niso najbolj neizobražen del prebivalstva, saj so bili v aktivnem delu življenja vse mogoče, seveda niso padali na obljube, torej niso množično volili niti stranke Desus niti SAB. Obe imata po pet poslancev v parlamentu in nimata prav velikega vpliva na dogajanje. Ampak obe bi še radi kdaj na volitve, zato se je pač treba zavzemati za obljubljeno, kajne? Za višje pokojnine in drugačno razporeditev letnega dodatka med razredi, recimo. In tako smo prejšnji teden spet enkrat sklepali stave, ali bo koalicija zdržala ali pa se bo razsula prej kot v stotih dneh, ko je menda vlado spodobno pustiti pri miru.
Ampak, kot je jasno, vlado še zmeraj imamo. Predsednik vlade Šarec, ki se mu vse manj obešenjakov drzne oponašati, da je nekdanji Serpentinšek, očitno zna udariti po mizi, kadar je treba. Z ministrom za finance sta uklonila oba bojevnika za upokojence, upokojenci pa bodo prihodnje leto, če bo vse po sreči, dobili višje pokojnine in dodatek, a v okviru možnosti. Vlada ima podporo ljudstva kot že dolgo ne in zdi se, da bodo preživetveni nagoni poslancev in ministrov vseeno pretehtali, ko jim bo pri posameznih odločitvah šlo za nohte. Morda pa nam pred očmi nastaja zelo čvrsta vlada, v kateri se nihče ne počuti dovolj varnega, da bi lahko trmoglavil? En minister in državna sekretarka sta že odletela, ve se, zakaj, svetovalec za varnost v kabinetu predsednika vlade (o katerem smo povedali veliko grdega), pa se še kar drži na položaju. S Šarčevo prisego, da bo tam ostal, dokler se bo držal pravil. Kar je, se mi zdi, dober občutek za državljane – da pač pravila veljajo za vse.
Več v reviji Zarja št. 48, 27. 11. 2018.
