Telefoni brnijo. Koroški dom starostnikov Slovenj Gradec vodi že od začetka, torej malo več kot deset let. Sama pravi, da »z znanjem in srcem«! Meni, da politično nastavljeni direktorji domov za starejše navadno zelo hitro zaidejo v težave, saj vodenje teh ustanov v sedanjih razmerah nikakor ni preprosto, predvsem zaradi zahtevnosti uporabnikov in svojcev. Poleg tega je vedno več demence in drugih stanj, ki zahtevajo zmeraj nove metode dela in veliko prilagajanja.
»Odkar je bil letos objavljen pogovor z menoj v reviji Zarja in kasneje še v Ženski, je začelo mnoge zanimati, zakaj so pri nas stanovalci, svojci in tudi zaposleni tako zadovoljni, v mnogih drugih domovih starejših pa ne. Naši domski telefoni so kar naprej brneli tudi zato, ker so se številni starejši iz vse Slovenije zanimali za sprejem pri nas. To seveda pomeni, da si vsi seniorji želijo zadnja leta preživeti v prijaznem okolju, kjer bodo poleg razumevajočega in strokovnega osebja, dobre hrane itd. obravnavani spoštljivo in dostojanstveno,« je poudarila.
Ni še ponotranjila, da je kandidatka za žensko leta. »To je zelo velika čast in še večja odgovornost in mislim, da si nominacije niti ne zaslužim, saj le z največjim veseljem in mislim, da kar dobro, opravljam svoje delo.«
Pri nas fluktuacije ni! Čeprav nasmeh in prijaznost nič ne staneta, to dvoje seniorji v domovih najbolj pogrešajo. »Prijaznost in strokovnost bi morali biti temelj, potem pa lahko govorimo še o potrebnem dvigu kadrovskih normativov v domovih starejših, o napornem delu osebja ter o njihovih mizernih plačah.«
Naša sogovornica se zaveda, da zaposleni v domovih starejših prenesejo tudi nizke plače, a le če so odnosi v kolektivu dobri, če jih delo zadovoljuje in osrečuje. »Lahko rečem, da se pri nas dobro razumemo, zato mislim, da pri nas fluktuacije domala ni. Sem in tja pa koga vendarle premami delo v Avstriji. V tamkajšnjih domovih starejših imajo trikrat višjo plačo.«
Zakon o dolgotrajni oskrbi (ZOD). V naši državi živi v domovih starejših le okoli 20 tisoč ljudi, za domačimi stenami pa prebiva okoli 60 tisoč seniorjev, ki bi potrebovali vsakodnevno pomoč. Zanje običajno skrbijo svojci, če jih imajo. S tem načeloma ni nič narobe. To je naraven življenjski krog. »Pomembno pa je, da tudi družinski člani, ki tako skrb prevzemajo, to hočejo, znajo in zmorejo ter niso prepuščeni zgolj lastni iznajdljivosti. Prav zato je tako zelo pomembno, da čim prej sprejmemo ta zakon.« Ko bo dolgotrajna oskrba omogočena v vsej Sloveniji, bodo pomoč prejeli vsi, ki jo bodo potrebovali: tako tisti, ki se bodo odločili oditi v dom starejših, kot oni, ki bodo želeli ostati doma. »Ta hip ni tako. Danes se dogaja, da mora relativno samostojen starejši v dom starejših, na primer, samo zato, ker sam ne zmore več jemati zdravil. Ali pa doma životari, ker ni prostora v domu starejših, v bližini pa nikogar, ki bi mu priskočil na pomoč …«
Ponosni so, da je njihov dom starostnikov eden izmed treh nosilcev pilotnega projekta dolgotrajne oskrbe v Sloveniji. »To je velik projekt, ki ga bomo izvajali v šestih občinah. Naj povem, da smo v tem projektu na novo zaposlili 17 ljudi. Hočem reči, da sta nega in skrb za starejše gotovo poklica prihodnosti. Toda naj se za te poklice odločajo le tisti, ki imajo seniorje radi.«
Kaj bi spremenili v naši državi, če bi lahko?
»Najprej bi uredila položaj starejših, ki jih obstoječe stranke v koaliciji in opoziciji bolj ali manj vedno potiskajo na stran. Za dostojno oskrbo zanje bi vzela nekaj denarja tudi iz proračuna in ga manj namenila za luksuz in orožje. Nemudoma bi tudi uredila kadrovske normative in plače na področju socialnega varstva, saj si najbrž nihče ne želi, da bi naši domovi starejših čez noč ostali brez medicinskih sester in bratov, brez strežnic in drugega nepogrešljivega osebja. Ker stanujem na Ravnah na Koroškem, bi prednostno namenila denar še za gradnjo avtoceste iz Velenja do Dravograda in od nas do Maribora. Sedaj smo namreč popolnoma pozabljen in zapostavljen otok Slovenije. In končno bi spodbujala razvoj pokrajin in s tem povezala mejne občine v skupne projekte.«
Več v reviji Zarja št. 48, 27. 11. 2018.
