Če sem čisto iskrena, je prav nič ne pogrešam. V vseh teh letih sem si tukaj stkala marsikatero dobro poznanstvo, z marsikom sem si postala precej blizu. Eden od meni ljubih tukajšnjih ljudi je Arun, mladenič, star približno 35 let, doma je iz Nepala in v Goo je prišel s trebuhom za kruhom. Je ena najčistejših in najobčutljivejših duš, kar sem jih srečala v življenju. In izvrsten natakar. Sam se preživlja že od desetega leta starosti, pri devetih sta mu namreč v dveh mesecih umrla oba starša. Ima brate in sestre, vendar ni nikoli živel z njimi, zato tudi vezi med njimi niso posebej močne. Življenje je bilo z Arunom zelo kruto, posledično je začel že zelo zgodaj uživati alkohol. Danes je alkoholik. Nekako se še drži, tudi službo ima še vedno, vidim pa, da vsako leto vse bolj propada.
Pomagaj, nočem umreti! Večkrat sva se že pogovarjala o njegovem pitju. Povedal mi je, da je že velikokrat nehal, morda za mesec ali dva. Potem pa je spet segel po kozarcu. In vsakič znova se je počutil kot največji gnoj na svetu, ker mu spet ni uspelo. Nisem ena tistih, ki ima sindrom »matere Tereze«, vem, da vsega sveta ne morem rešiti, če pa me kdo prosi za pomoč, mu je ne odrečem. Z Arunom sva se zadnja tri leta večkrat pogovarjala o tem, da je alkoholizem bolezen, odvisnost, in da je ne bo mogel premagati sam. Njemu najbolj dostopna pomoč bi bilo obiskovanje sestankov Anonimnih alkoholikov, ki imajo podružnice prav v vsaki vasi. Ker se turistična sezona še ni prav začela, sva imela na voljo čas, da se pogovoriva o tem, kaj ga žuli. Bila sem presenečena, ko mi je odprto dejal, da tako ne more več živeti, da se globoko zaveda problema, ki ga ima. Prosil me je za pomoč z besedami: »Alenka, storil bom vse, kar je treba, prosim, pomagaj mi! Nočem umreti, premlad sem za to, hočem živeti!« Da vam ne razlagam, kako me je zadelo. Direktno v srce! Rekla sem, naj mi da čisto malo časa, da vidim, kaj lahko naredim.
Diši po čudežu. Doma sem brskala po spletu, da bi ugotovila, kje in kdaj so sestanki Anonimnih alkoholikov. Potem pa mi kapne: madonca, saj sem pred dvema letoma tu spoznala Massija, nepremičninarja, Gojevca, ki je zdravljeni alkoholik. Spomnila sem se, da sem ga poslušala z odprtimi usti, ko je pripovedoval svojo pijansko zgodbo in kako jo je končal. On mi lahko pomaga, me je prešinilo! Ampak kako do njega, saj ne vem niti kako se piše niti kako se imenuje njegovo podjetje za nepremičnine. Tu se namreč skorajda vsi ukvarjajo z »nepremičninami«, kar pomeni, da pomagajo pri posredovanju sob za turiste in živijo od provizij. Zakopala sem se v svoje indijske papirje, med njimi imam namreč tudi mali milijon posetnic različnih ljudi, s katerimi sem bila v stiku. Veliko pa jih tudi zmečem proč, seveda. Ampak ker se je Arun zares odločil (o tem sem bila prepričana), mu je ves Univerzum prišel naproti. Našla sem Massijevo številko, hura!
...
Celoten prispevek si lahko preberete v 46. številki revije Zarja.
