Priporočilo svetuje, naj bo razprava razbremenjena pretiranih čustev in naj se spoštuje dosedanja praksa, ki izhaja iz različne kulturne in verske tradicije in razvoja posameznih držav. Na zasedanju, ki bo prihodnje leto, bodo članice poročale o dogajanju v svojih državah. Kaj bomo poročali mi?

Da smo proti, se zdi. Zgodba o pokojnem 95-letnem akademiku dr. Pleterskemu, ki skoraj slep in gluh ni videl v življenju nikakršnega smisla več, razen trpljenja, je letos razburkala strokovno in laično javnost. Ne vem, na kakšen način mu je naposled uspelo oditi, vem pa, da je skupaj z družino prepovedal vsakršne poslovilne ceremonije v svojo čast. Če mu država ni dovolila dostojno umreti, naj si tudi spominske slovesnosti vtakne za uho. Seveda se je »primer Pleterski« znova pojavil, ko smo izvedeli, da bo treba do konca leta razpravljati in sklepati o tako kočljivih rečeh, kot je evtanazija, strokovna (zdravniška) mnenja so bila doslej redka, a jasna – ne. Ker bi evtanazijo lahko zlorabljali. Kako to mislite? Saj to vendar ni neka splošna pravica, ki jo lahko uveljavijo vsi, ki se jim ne ljubi več živeti, ali, kar je še huje, njihovi bližnji, ker imajo z njimi probleme in bi radi čim prej do dediščine. Tako kočljivi dejanji, kot sta evtanazija in pomoč pri samomoru, morata vendar imeti na desetine nadzorov in varovalk! Prav Janko Pleterski je bil precedenčni primer, ki ne pušča nobenega dvoma – svojo zahtevo, naslovljeno na parlament, je izrazil absolutno jasno in jo tudi utemeljil, med drugim z brazgotino na roki, ki je ostala od neuspelega samomora. Pri vseh božjastnih etično neetičnih razpravah si je želel samo tabletko ali injekcijo, ki ga bo zanesljivo in v najkrajšem času spravila na oni svet, karkoli že to je. A stroka tudi pri tako jasnih in čistih primerih pravi – ne!  

Več v Zarji št. 43, 23. 10. 2018.