Očesna veznica je sluznica, ki pokriva veke in sprednji del zrkla do roba roženice. Za vnetje so v 92 odstotkih odgovorni adenovirus in njegovi sevi, lahko pa ga povzročijo tudi drugi virusi (herpes simpleks). Prenaša se predvsem z neposrednim stikom, ko se človek z okuženimi prsti dotakne oči. Najbolj so prizadeti otroci, zlasti v vrtcih in šolah, prek njih se okužijo odrasli. Kmalu po okužbi se pojavijo pordele, vnete in pekoče oči, solzenje, občutljivost za svetlobo, izcedek iz oči, občutek tujka, lepljivost vek, včasih celo glavobol in vročina. Ker zdravila za to ni, si bolnik lahko pomaga s hladnimi obkladki in kapljicami za oči (umetne solze). Včasih bo zdravnik predpisal antibiotik. To je potrebno, če grozi tako imenovana bakterijska superinfekcija.
Bolezen sama po sebi izgine v dveh do štirih tednih. Če pa se zgodi, da delci virusa prodrejo globlje pod veznico, lahko ostanejo tam tudi nekaj mesecev, bolniku pa se lahko poslabša vid. Mogoči so tudi drugi zapleti, te občutijo predvsem ljudje, ki imajo že sicer težave z očmi. To so lahko brazgotinjenje, huda suhost oči in kronična okužba.
Pravih epidemioloških podatkov o pogostosti bolezni ni, ker bolniki pogosto ne pridejo k zdravniku, temveč se zdravijo sami. Znani so le podatki o izbruhih epidemij po vsem svetu. V globalnem poročilu lahko zasledimo, da so ti izbruhi značilni za ves svet, čeprav jih nekateri strokovnjaki povezujejo z okoljem s slabo higieno. Toda podatki pravijo nasprotno: veliko ljudi se namreč okuži med očesnim pregledom, torej v zdravstveni ustanovi. Ameriški center za preprečevanje in nadzor bolezni (CDC) poroča, da so med letoma 2008 in 2010 v ZDA zabeležili šest izbruhov, ki med seboj niso bili povezani. Večinoma je okužba izvirala iz zdravstvenih ustanov (bolniki so se okužili med oftalmološkim pregledom). Podobno pravi poročilo iz univerzitetne bolnišnice v Cardiffu (britanski Wales), kjer je zbolelo 15 bolnikov in sedem članov osebja. Okužba lahko izhaja tudi iz okolja, zlasti iz kontaminiranih jezer in še posebej plavalnih bazenov. Ko en sam okuženi pride v skupino ljudi in je z njimi večji del dneva, se okužba bliskovito razširi. V nekaj dneh jih zboli več kot polovica. Dostikrat pa se oči okužijo zaradi virusnega vnetja dihal, prehlada z vnetjem nosne sluznice.
Večje epidemije. Ni delčka sveta, kjer ta virus ne bi povzročal težav. Najhujšo epidemijo so imeli v Južni Koreji (leta 2002), ko je zbolelo okrog milijon ljudi. Leta 2003 so imeli hujšo epidemijo v Braziliji (200.000 ljudi) in v Portoriku (490.000 bolnikov). Na Tajskem pa so imeli leta 2014 300.000 zbolelih in na rajskem otoku Reunion leta 2015 100.000 bolnikov. Precej izbruhov je bilo tudi v Dominikanski republiki (več kot 100.000 obolelih). Sicer pa na tem seznamu najdemo skoraj vse svetovne države, od Češke, Finske, Danske, Egipta pa do Slovenije (čeprav podatka o številu obolelih za našo državo ne navajajo). Da pa se bolezen pri nas pojavlja, kaže dejstvo, da so letošnjo pomlad zaradi tega očesnega virusnega obolenja v mariborskem UKC omejili obiske.
Več v Zarji št. 43, 23. 10. 2018.
