Sosedje so na mejnih prehodih takrat že ljubeznivo dovolili, da so avtomobili s slovenskimi registracijami smeli prečkati mejo po voznih pasovih, namenjenih onim iz EU, kjer čakanja tako rekoč ni bilo, na drugih pasovih pa se je pogostokrat zataknilo. Ampak do svobodnega prehajanja meje je bilo še daleč, v schengensko območje smo bili sprejeti šele sedem let pozneje.
No, nekega lepega jesenskega dne smo se odpravili na poučni izlet po italijanskem delu Krasa tik ob meji. Glavni je bil zamejski zgodovinar (in akademik), za njim pa sva capljala visoki državni uradnik na zunanjem ministrstvu in novinarka, oba na začasnem delu v Trstu. Avto smo pustili na neki jasi in se odpravili po planinskih markacijah. Zanimivo pohajkovanje se je končalo na neki jasi, ki so jo na sveže razrili buldožerji in ki je bila križišče planinskih poti. Na našo veliko grozo so podrli vsa označena drevesa. Nekaj časa smo se prepirali, kam je treba iti, ne vem, kdo je zmagal, vsekakor pa ni imel najbolj srečne roke. Skozi robidovje in trdoživo akacijo smo se nazadnje prebili na pot, ki je bila videti vsaj za silo obljudena, vsaj pohojena trava je pričala o tem. Pa se nismo dolgo veselili – prebili smo se namreč do table, na kateri je pisalo Opatje selo. Emigrirali smo torej v Slovenijo. Dokumente je imel pri sebi samo mož, moji so bili zaklenjeni v avtu na italijanski strani, akademik pa jih, kot se za profesorja spodobi, sploh ni imel.
Lačni in žejni smo se hoteli zateči v kakšno gostilno, kjer bi naredili strateški načrt, kako pobegniti nazaj v EU, pa je v vasi niso imeli. Nekdo nam je ponujal šnops. Neka ženska se je skozi okno zasrepela v profesorja, ki je že v tistih časih veliko nastopal na televiziji. Jasno ji je bilo, da ga od nekod pozna, ni pa bila prepričana, ali spada med dobre ali slabe fante. Ko jo je vljudno vprašal »gospa, kje pa je tu najkrajša pot v Italijo«, je začela preklinjati in samozaščitniško brskati po telefonu. Pri priči so se nam prižgale alarmne luči – kliče obmejno policijo. Ucvrli smo jo proti zahodu, zraven pa premlevali, kaj bi se zgodilo, če bi nas ujeli naši ali Italijani. Profesor zaradi fojb in drugih meddržavnih nesporazumov, o katerih je pisal, pri sosedih ni bil pretirano priljubljen, kako pa bi kaj ravnali slovenski varuhi pravice?
Več v Zarji št. 35, 28. 8. 2018.
