Fant, ki je končal fakulteto in je že imel dogovorjeno službo, si je čez noč premislil in naznanil staršem, da gre jeseni v semenišče. Postal bo duhovnik. Ima sicer vse zakramente, toda družina se šteje bolj za nedeljske katoličane, več kot prazničnih maš ni obiskovala. Od kod zdaj to? Oče divja in ga zmerja s pedrom in pedofilom ter grozi, da ga bo razdedinil, mama ga poskuša na vse načine odvrniti od namere, saj si ga predstavlja z ženo in družino. Kaj, za boga, svetovati?
V poplavi poročil z vsega sveta o duhovniških zlorabah otrok ni nič čudnega, da bližnji najprej pomislijo, kaj je s fantom narobe, da rine v ta posvečeni in zelo odgovoren poklic, ki pa ga bo oropal bližine sorodnikov in prijateljev, predvsem pa ne bo imel družine. Časi, ko so fantje šli v semenišče, ker je bila doma še kopica drugih otrok in so se na ta način dokopali do spodobne izobrazbe, so vsaj v razvitem svetu minili. Verniki so se sprijaznili, da duhovniki pač niso svetniki, ker jim človeška narava tega ne dopušča, in jim ne zamerijo, če imajo v fari ljubezenske zveze, neredko pa tudi otroke. Italijani so preračunali, da ima kar tretjina njihovih duhovnikov družino, nekateri so celo civilno poročeni in otroci nosijo njihove priimke. Samo da se javno ne ve, pa je. Kaj pa je z drugima dvema tretjinama? Ni druge razlage, kot da so popolnoma brez vsakršnih spolnih želja, ampak takšnih je bolj malo, ali pa jih imajo in jih zatirajo, kar večina nerazmišljujočih vernikov od njih pričakuje, oziroma jih prakticirajo na najbolj nemočnih vernikih, ki so prestrašeni in bodo tiho. Največkrat so to žal otroci. Bog nas je pač ustvaril tako, da z eksplozivno mešanico čustev in hormonov poskrbimo za gnezda, v katerih rastejo naslednji rodovi. Zakaj bi del človeštva tega oropal in ga prisilil, da se cvre v večnih mukah in zraven poje slavo gospodu? Sodobna znanost je že nič kolikokrat potrdila, da je osrečujoča spolnost eden od temeljev telesnega in duševnega zdravja. Tega pač ne verjamejo samo brezbožniki, ampak tudi verniki, ki imajo tudi sami hude probleme s cerkvenim nadzorom svoje seksualnosti. V postelji bi namreč morali biti »odprti za življenje«, kot nam je na dušo položil slovenski metropolit na velikošmarenski maši na Brezjah (lani se je namreč rodilo manj Slovencev, kot jih je umrlo), ampak verniki kar na glas odgovarjajo, kdo pa bo več otrok vzdrževal, ko pa ni zanesljivih služb, stanovanj, varstva, še stari starši ne morejo iz svojih mizernih pokojnin veliko prispevati. O svoji spolnosti pač niso pripravljeni govoriti v spovednicah, vsaj po pravici ne.
Več v Zarji št. 34, 21. 8. 2018.
